Načrtovalka hiš in oblikovalka mladih

9:16

Arhitektka in učiteljica Tanja Barle med Celjem, Ljubljano in Brusljem

Ko sva pred kratkim sedli k pogovoru, je bila sredi številnih obveznosti v službi in doma. Selitev na drugi konec Evrope, pa četudi le začasna, pač ni mačji kašelj. Na Srednji šoli za gradbeništvo in varovanje okolja Šolskega centra Celje, kjer je Tanja Barle zaposlena kot učiteljica strokovnih predmetov, je morala »predati posle« kolegom. Ti bodo naslednja štiri leta v času njene odsotnosti učili namesto nje. Doma jo je čakalo pakiranje kovčkov za prve tedne bivanja v Bruslju, kamor je že drugič v zadnjih letih odšla skupaj z možem, ki dela v diplomaciji.

Da jo bodo v šoli pogrešali, je mogoče razbrati iz besed ravnateljice Irene Posavec, ki je zapisala, da je Tanja »arhitektka v pravem pomenu in vodilna osebnost naše šole pri ustvarjanju inštalacij, promocijskih materialov, scen za naše prireditve.« Tanja priznava, da so bili razni projekti izzivi zanjo kot tudi za sodelavce in dijake. Brez teh bi delo v šoli lahko hitro postalo monotono, tega pa ne mara, zato je hvaležna ravnateljici, da je prepoznala njene talente in jo vedno spodbujala.

EDOE9237Pred nizkoenergijsko hišo Neva, ki je bila eden prvih projektov Tanje Barle na Srednji šoli za gradbeništvo in varovanje okolja ŠCC.

Nazaj v svojo šolo
Med pedagoški kader jo je življenjska pot zanesla nenačrtovano. Po diplomi iz arhitekture je sanjala o drugačni karieri. »Ko si mlad, si misliš, kaj vse boš počel. Ves čas sem se branila poučevanja, čeprav so me vabili v šolo.« Po nekaj letih dela v arhitekturnih birojih se je znašla na razpotju: ustanoviti svojega ali sprejeti vabilo šole. Zavedala se je, da potrebuješ veliko različnih izkušenj za vodenje lastnega biroja in presodila je, da jih še nima dovolj. Leta 2000 se je prvič zaposlila v Šolskem centru Celje in se tako vrnila tja, kjer se je začela učiti gradbeništva. »Bila sem dijakinja te šole in zadnja generacija študentov na arhitekturi, ki smo še risali z roko. Pri delu v arhitekturnih birojih sem se naučila risanja s pomočjo računalniških programov. Na šoli so takrat ravno uvajali ta način risanja in sem lahko začela učiti dijake,« pravi sogovornica, ki je do nedavnega poučevala več predmetov. Bodoči gradbeni tehniki so pri stavbarstvu spoznavali, kako je hiša sploh sestavljena, pri predmetu Energija in okolje pa so se ukvarjali z ekološkimi, energetsko varčnimi gradnjami. Barletova je učila tudi opisno geometrijo in strokovne predmete v triletnih poklicnih programih Pečar in polagalec keramičnih oblog.
Prvič v Bruslju
Leta 2002 je šla z možem prvič v Bruselj in ostala šest let. Mesto dobro pozna, a je zdaj drugačno, pravi. »Spremenilo se je žal na slabše,« ugotavlja. »Mesto je postalo prenatrpano z avti, ljudmi, s smetmi, več je hrupa in kriminala. Tudi cene nepremičnin so bistveno višje, kot so bile nekoč.« A gotovo bo tudi tokrat v njem našla vrsto izzivov, kot jih je že prvič. »Takrat sem uživala, niti pet minut mi ni bilo dolgčas. Osebnostno sem zacvetela. Učila sem se francoščino, saj prej nisem imela te možnosti. Tam sem našla prijateljice, ki so imele veselje do arhitekture. Skupaj s fotografinjo Danico Kus sva pripravljali prispevke za slovensko arhitekturno revijo Hiše. Mož se včasih pošali, da sem bila tam bolj zaposlena kot on,« se spominja v smehu.
Tudi pri njenem projektantskem delu so se takrat odprle novo priložnosti, saj je dobila veliko arhitekturnih naročil. V tistem času je na primer prenovila eno od vrstnih hiš takoimenovanega čebelnjaka v Celju ob Savinji. »To je eno mojih boljših del,« pravi arhitektka, ki ji je sestra zaupala pomembno nalogo prenove svojega doma. »Šlo je za temeljito prenovo notranjosti, zato je bila naloga odgovorna, a so mi domači povsem zaupali. Tudi zato je to moje najuspešnejše delo. Kasneje temu ni bilo več tako. Ko ljudje pridobijo gradbeno dovoljenje, glas arhitekta ni več tako zaželen,« ugotavlja z obžalovanjem. »Mogoče bi morala biti bolj odločna pri zavzemanju za svoje ideje, a se raje umaknem, če vidim, da ne gre.«
Kasneje je načrtovala še kar nekaj stanovanjskih hiš. Tovrstno praktično delo se ji zdi pomembno. »Če poučuješ strokovne stvari, moraš biti v stiku z njimi. Gradbeništvo se hitro razvija, moraš biti v toku dogajanja, spremljati novosti in se ves čas izobraževati.«

TATJANA CVIRN

Foto: SHERPA

Daljši zapis najdete v tiskani izdaji Novega tednika.

EDOE9230

Deli