Naj bo sonce, dež ali veter – še vedno hodijo po poti svojih sanj!

10:35

Naši avanturisti niso prvi, ki so se podali na to najdaljšo cesto na svetu. So pa zagotovo med prvimi, ki so si takšen podvig zadali s tako majhnimi finančnimi sredstvi. Anji in Barbari lahko sledite na Facebookovem blogu https://www.facebook.com/thebikewanderers/in Instagramu https://www.instagram.com/thebikewanderers/ The bike wanderes. Oliverju pa na Facebookovem profilu Oliver Tič https://www.facebook.com/oliver.tic ter spletni strani http://olithewalker.com/sl/ Če jim boste lahko namenili kakšen evro, vam bodo z druge strani zemeljske oble pošiljali same dobre misli, pozitivno energijo in neizmerno hvaležnost.

Klub študentov Dravinjske doline bo v soboto, 23. februarja, pripravil družabno srečanje, kjer bo s pomočjo videokonference osrednji gost večera Oliver Tič. Kot so zapisali gostitelji, ne mine teden, da ne bi spremljali njegovih dogodivščin. Oli je dodal, kako zelo se veseli, da bo po štirih mesecih spet videl domače obraze.

sdr
sdr

Potem ko je Oliver iz Slovenskih Konjic pred dvema letoma peš počez prehodil Združene države Amerike, je zdaj na poti od skrajne južne do skrajne severne točke obeh ameriških celin. Za 27 tisoč kilometrov bo potreboval od tri do štiri leta. Sredi oktobra sta se v isti smeri s kolesom podali še Anja iz Sv. Štefana in Barbara iz Rač. Vtise in doživetja s poti v prvih mesecih odisejade so vsi trije delili posebej za bralce Novega tednika.
Če sta Anja in Barbara še tik pred odhodom dajali vtis samozavesti in navdušenja, sta se po 26 urah potovanja in treh zamenjanih letalih v Ushuai na jugu Argentine znašli s precej mešanimi občutki. Priprave so bile dolge in temeljite, a ko se človek znajde iz oči v oči s tako velikim izzivom, ga vseeno malo stisne pri srcu. »Morda sva bili vsaka zase malo izgubljeni, a se nisva postili zmesti. Čas naju je priganjal. Z dobršno mero adrenalina sva se uprli v pedala in zagrizli v pot, tako kot sva načrtovali.« Ko sta si odpočili in se prilagodili časovni razliki, sta se mimogrede sprijaznili tudi s tem, da sta do nadaljnjega odvisni le od sebe. V Ushuai sta si privoščili tudi prvi turistični izlet in si z ladjo ogledali pingvine. »Prvič sva začutili, kako močan je veter in kako zahrbtno je sonce. Veter te namreč premetava tako močno, kot da si pregloboko pogledal v kozarec, sonce, ki se šele dobro pokaže, pa te lahko v kombinaciji z vetrom res mimogrede in zelo močno opeče.«
Stojiva. Samo še premakniti se ob treba.
V prvih dneh sta se v glavnem privajali na novo okolje, a jima dela kljub temu ni zmanjkalo. Nakupili sta hrano, pripravili sto in eno malenkost za na pot, si uredili komunikacijske kanale ter vse skupaj zložili na kolesi. Za dan odhoda bi si seveda želeli malo bolj prijazno popotnico, tako pa sta se podali v mrzel siv dan. Za piko na i je začelo še snežiti. »Tisto, kar si bova zares zapomnili, je bila teža koles. Komaj sva ju držali pokonci in se spraševali, kako se bova sploh premikali.« A je šlo z vsakim kilometrom lažje. Pa tudi vreme se ju je počasi usmililo. Že prvi dan sta premagali hud klanec in se na večer spustili do jezera, kjer sta prespali. A naj sta se kolesi še tako utekli in so se noge še tako utrdile, je bilo kmalu jasno, da imata preprosto preveč prtljage. Še posebej, ker so se vzponi vrstili drug za drugim. »Imeli sva srečo, da so se trije prisrčni Primorci z motorji prav takrat potikali po Južni Ameriki. Anji so zamenjali sedež, ki ji je povzročal težave, in proti domu odnesli še torbo z vsem, česar nisva nujno potrebovali,« pravi Barbara. »Tako sva zdaj obe malo lažji, prepričanje, kaj vse potrebuješ in česa ne, pa se v takšnih razmerah tudi precej spremeni.«
Pred njima je puščava in glede na poletno vročino bo zdaj največje in najpomembnejše breme prav voda.

oliver 4 oliver 1

»Pot je še dolga, a sva veseli, do gre doslej vse po načrtih. Seveda se prilagajava razmeram in sproti izbirava ceste, pri tem pa upoštevava nasvete domačinov in kolesarjev, ki jih srečujeva na poti. Vsak dan malo lažje poganjava pedala. Tudi zato, ker se počasi zavedava, da končno živiva svoje sanje.«

Lepota narave odtehta vse napore
Oliverja se je v zadnjih letih trdno prijel vzdevek Oli the Walker, kar v prevodu pomeni hodec ali popotnik. Po stotinah prehojenih kilometrov bi težko rekli, da ni vedel, v kaj se spušča. A vseeno pove, da so bili zadnji štirje meseci fizično in psihično težji kot celotna pot čez ZDA pred dvema letoma. Tudi njega ubija predvsem veter. »Na jugu Patagonije so bile vremenske razmere brutalne. Veter in mraz sta dolge razdalje med mesti še podaljševala.« Med enim in drugim obljudenim krajem je bilo včasih tudi dvesto kilometrov. To je pomenilo, da je moral v svoj mali voziček naložiti hrane za teden ali celo več. »Po drugi strani me je pogled na čudovito naravo Torres del Paine, ledenik Perito Moreno in drugod pogosto pustil brez besed. Takšni trenutki so vedno znova odtehtali vse napore,« razlaga Oliver.
Preden je šel na pot, nam je zaupal, da mu je španščina v resnici španska vas. To potovanje po Južni Ameriki precej oteži. Mu je pa novi svet po nekaj mesecih že precej bolj domač kot od začetka. »Tako v Argentini kot v Čilu so ljudje neizmerno prijazni. Velikokrat se ustavijo in mi ponudijo pomoč. Trenutno sem v mestu San Carlos de Bariloche. To je eno od mest v Argentini, kjer je tudi slovenska skupnost. Res so me lepo sprejeli,« je ganjen Oli. Od predvidenih 27 tisoč kilometrov jih je doslej prehodil približno desetino. Zdaj ga bo pot vodila čez sever Argentine v puščavo Atacama in od tam v Bolivijo. »Kljub vsem naporom na tej poti neizmerno uživam. V resnici je vse skupaj še bolje, kot sem si predstavljal. To, o čemer sem pred leti samo sanjal, zdaj v resnici doživljam. Priznam, da se sliši malo zguljeno, ampak res živim svoje sanje!«

oliver 5

Daljši prispevek preberite v Novem tedniku 14. februarja 2019.

SAŠKA T. OCVIRK
Foto: osebni arhiv

 

 

narocite-nt