»Najpomembneje je to, kar lahko človek da človeku«

11:23

Na sprejem v Dom starejših Šentjur, ki letos praznuje 20 let delovanja, trenutno čaka približno 150 ljudi. Za sprejem prosilcev bi potrebovali še eno dodatno stavbo. A v svetli hiši, ki je le streljaj od Zgornjega trga, bi tudi obstoječi stanovalci potrebovali več prostora, saj si jih veliko sobo še vedno deli s sostanovalcem ali z dvema. Idejni načrt za prizidek je star že pet let in najbrž bo preteklo še nekaj časa, da bodo ob Svetinovi ulici 1 brneli gradbeni stroji. Do takrat zaposleni arhitekturne omejitve presegajo z novimi načini dela. »S storitvami, ki jih nudimo, prehitevamo veljavno zakonodajo. V najboljši meri skušamo slediti potrebam ljudi, ki velikokrat v zakonodaji sploh niso opredeljene. Izjemno veliko dela naredimo iz občutka, kaj lahko človek da človeku,« pravi direktorica mag. Vesna Vodišek Razboršek.

Ko na recepciji doma sreča stanovalce, jih glasno pozdravi po imenu. Zna jim izvabiti nasmeh na obraz, jih brez zadržka prime za roko ali objame okrog ramen. Direktorica Doma starejših Šentjur je postala, potem ko je osem let opravljala delo socialne delavke v Domu ob Savinji Celje. »Zaradi vseh izkušenj sem vsebino dela res dobro poznala in mi je bilo zaradi tega morda nekoliko lažje. Po drugi strani je biti direktorica precejšen zalogaj. Vodenje javnega zavoda je treba prepletati s strokovnim delom, direktorji domov smo največkrat tudi strokovni vodje v eni osebi,« je poudarila.

Slovenci nismo le star narod, ampak super star narod. Se država dovolj hitro odziva na to dejstvo?

Ni treba, da beremo statistiko. Dovolj je že, da se ozremo po ulici in vidimo, da je starih ljudi ogromno. Sama sem večna optimistka. Tukaj pa moram biti realna in povedati, da ima naša država na področju skrbi za stare še ogromno priložnosti za izboljšave. Če izpostavim eno samo kritično točko, ki zaobjame bistveno, je to zagotovo Zakon o dolgotrajni oskrbi. Politiki ga sprejemajo že desetletja in nič ne kaže, da bo kmalu ugledal luč sveta. Po drugi strani se mi zdi, da preveč pričakujemo od sprejetja zakona, potrebno bo sprejeti tudi ustrezne podzakonske akte. Nekaj je vsebine zapisati na papir. Vse to mora iti z roko v roki s precejšnjim denarnim vložkom. Prav tu se stvari očitno najbolj zatikajo.

Vesna Vodišek Razboršek - 4.10.2019 poslana na NT
»Pri svojem delu res uživam. Dokler mi bo v užitek, ga bom z veseljem opravljala. Če se bo to spremenilo, bom ubrala drugo pot. V domu se naučiš, da je življenje absolutno prekratko, da bi delal nekaj, kar ti ni ljubo,« pravi direktorica Doma starejših Šentjur.

Medtem ko nekatere severne države poznajo že celotne skupnosti, prilagojene starejšim in tudi tistim z demenco, pri nas še vedno stopicamo na mestu oziroma vztrajamo pri klasičnih domovih za starejše. Zakaj?

Če odgovorim na kratko, so vzrok za to spet finance. Skupnosti, kjer člani z demenco normalno in povsem enakovredno živijo kot člani družbe, potrebujejo zanesljiv priliv denarja, ki glede na naše razmere ni majhen. Domovi in celotna stroka v Sloveniji s sredstvi, ki jih imamo na voljo, naredimo ogromno. Denarja nimamo zgolj pol manj, ampak še bistveno manj, kot ga za varstvo starejših namenjajo razvitejše države. Stanovalci in uporabniki storitev po drugi strani opozarjajo, da so storitve drage glede na njihove zmožnosti. Izjemno nizke pokojnine ljudem ne omogočajo normalnega preživetja. Domovi, glede na to, kaj nudimo, nismo tako dragi v primerjavi s severom. Problem je slaba kupna moč. Storitve stanejo, sistem pa je potreben res precejšnjih izboljšav. Menim, da je družba že pripravljena nanje.

Dejali ste, da preveč pričakujemo od sprejetja Zakona o dolgotrajni oskrbi. Katere probleme bi bilo treba z njim vendarle urediti?

Zaposleni v domovih za starejše pri vsakodnevni dejavnosti opažamo veliko odstopanj, ki so soodvisne. Med bistvenimi problemi je, kakšna bo pravica uporabnika o samostojnem odločanju. Vsak star človek, ki potrebuje pomoč, bi moral imeti možnost izbire o tem, ali bo odšel v dom ali bo ostal doma in uporabljal podporne dejavnosti. Te mu morajo kljub starostni in bolezenskim oviram omogočati dokaj normalno življenje. Vsak človek zase ve, kaj je zanj najbolj dragoceno, vsaka od možnosti je lahko zanj prava. A danes marsikdo nima prav veliko izbire. Eden od razlogov za to je pomanjkanje denarja. Ob tem se je treba zavedati, da so storitve, kot so na primer pomoč na domu, obisk dnevnih centrov ali centrov dejavnosti, bistveno dražje, kot je 24-urna oskrba v domu. Razmerje je porušeno. Poleg tega strokovnjaki ne uspejo več obvladovati potreb na terenu. Ker ni ustrezne podpore, na sprejem v domove čaka bistveno več ljudi kot v preteklosti.

Vesna Vodišek Razboršek - 4.10.2019 poslana na NT
»Vsi razmišljamo, kako bi najbolje zavarovali hišo, stanovanje ali avtomobil. Naloga vseh nas, ki smo delovno aktivni, je, da se pripravljamo tudi na svojo starost.«

Snovalci politik bi radi oskrbo starejših reševali s krepitvijo oskrbe v okviru družine in skupnosti. A o tem, da bi se skrb za starejše v naši družbi, kjer je delež zaposlenih žensk visok, deprofesionalizirala, obstajajo številni pomisleki.

Razviti bi morali dodatne podporne dejavnosti, razmisliti o skupnostih, kjer bi ljudje lahko živeli v simbiozi. Na srečo se brezposelnost v zadnjem času zmanjšuje. A ob tem bi bilo vseeno smiselno razmisliti, kakšni so načini laične pomoči starejšim v njihovi okolici. Veliko starih ljudi lahko še dokaj dobro živi doma, pa so samo osamljeni. Starost ni samo fizična nemoč, ampak je tudi duševna nemoč. Ljudje smo socialna bitja in potrebujemo drug drugega. Včasih smo preveč tehnični, pomembno nam je le, če nekdo še lahko sam hodi in sam jé. Na to, ali je še sposoben iti v družbo in navezati stik, pozabimo. Že mladi in srednji generaciji ni enostavno navezovati stikov, čeprav sta vpeti v šolo ali delo. Toliko težje je nekomu, ki je že 20 let upokojen. Zato je treba spodbujati tovrstne dražljaje v okolju. Družine se na domove obračajo, ker ni doma nikogar, ki bi lahko prevzel skrb za starostnika. Delovna doba in delovni čas se podaljšujeta. Morda bodo za podporne dejavnosti starih v prihodnje lahko bolj skrbeli organizatorji socialne mreže. Prav je, da domov prihajajo tudi profesionalne službe. Družina kljub morebitni določeni denarni podpori sama ne bo mogla zagotoviti vse potrebne pomoči. Prav tako je zelo malo družin, kjer bi skupaj živelo več generacij.

Zakon bi moral spremembe uvesti tudi na kadrovskem področju. Iz domov starejših velikokrat slišimo opozorila strežnikov, negovalcev, čistilk in drugih zaposlenih, da jih je premalo in da so preobremenjeni.

Domovi že dolgo prehitevamo zakonodajo in kadrovski normativi že desetletja ne zadostujejo osnovnim potrebam. Lahko se le zahvalimo vsem ljudem, ki so zaposleni na področju socialnega varstva, da sistem kljub zastarelim normativom še obstaja in da celo žanje uspehe. To, da so ljudje izjemno obremenjeni, vidim kot direktorica in kot nekdo, ki je zrasel v tem sistemu. Zaradi preobremenjenosti je v socialnem varstvu eden najvišjih deležev bolniške odsotnosti. Država plače postopoma ureja, kar je povsem prav, vendar so še vedno bistvene razlike med delom in nedelom. Čeprav so sindikati izpogajali višje plače, država zanje ni zagotovila denarja. Breme dviga plač so občutili uporabniki, stanovalci. Kljub temu da so napredovanja sproščena, je prenizka osnovna plača zaposlenih, premajhne so tudi razlike med različnimi delovnimi mesti. Zadnje leto in pol je izjemno težko dobiti delavce. Bolničarjev na trgu dela na primer skoraj ni več. Včasih smo na razpis za takšno prosto delovno mesto prejeli kup prijav, danes smo lahko veseli, če se kdo sploh prijavi.

Šentjurski dom sodi v zadnjo generacijo javnih domov, je torej med novejšimi. A vendar je to, da človek na stara leta nima svoje sobe s kopalnico, verjetno precejšnja ovira za kakovost bivanja stanovalcev?

To je naša največja ovira. Za šentjurskim domom so bili zgrajeni še trije javni domovi, kasneje so gradili samo zasebne zavode. Tedanji načrti niso bili zastavljeni v skladu s potrebami takratnega starostnika, kaj šele s potrebami, ki jih imajo starostniki danes. Pri nas je to, da stanovalci nimajo izbire, izjemno velika in daleč najbolj v nebo vpijajoča težava. Imamo premalo enoposteljnih sob. Še vedno imamo triposteljne sobe. Po dve sobi si delita eno stranišče. Pristojno ministrstvo ves čas opozarjamo na ta slab standard. Slabo kakovost nastanitev pri nas nadomeščamo s strokovnimi rešitvami. Razvijamo nove načine dela. Veliko inovacij smo razvili prav v naši hiši, nato so se razširile po vsej državi. Vendar vsak človek, tudi ko je star, potrebuje možnost, da izbira glede svoje nastanitve. Da je lahko sam ali da lahko gre v družbo.

Idejni projekt za prizidek k vašemu domu je star pet let. Vam je ministrstvo morda dalo kakšen okvirni datum, kdaj naj bi novogradnja vendarle prišla na vrsto?

S prizidkom ne bi povečevali števila mest v domu, ampak bi izboljšali kakovost bivanja. Določeno število stanovalcev bi preselili v prizidek in oba prostora uredili skladno. Novogradnja je ocenjena na 3,5 milijona evrov. V naši hiši, ki vsako leto poskrbi za več naložb, tega denarja ne moremo zagotoviti. Prav tako z ministrstva nismo prejeli še nobenega zagotovila o gradnji.

Kljub temu ste v domu v zadnjih letih mnogo prenavljali. Prvi v državi ste uredili kopalnico dobrega počutja. Kot pravite, za stanovalce ni pomembna samo higiena telesa, ampak tudi higiena duše.

Umivanje oziroma kopanje je eno največjih intimnih doživetij. Spraševali smo se, kako do tega pristopiti čim bolj tenkočutno in človeku dati občutek dostojanstva, četudi sam ne zmore ničesar več. Kopalnica je prostor, kjer se človek poveže s seboj. Je tudi prostor, ki vpliva na vsa človekova čutila, od vida, sluha, vonja, občutka do okusa. Stanovalcem po kopanju ponudimo napitek, ponavadi je to čaj. Imamo tudi stanovalca, ki se vedno kopa ob dalmatinski glasbi in si na koncu privošči pivo. In mi ta njegov obred spoštujemo. Ko smo uredili kopalnico, so se odzvali svojci. Velikokrat hčere ali sinovi prosijo, naj njihovo mamo ali očeta položimo v kad, oni pa ga med kopanjem negujejo, ga masirajo in razvajajo. To je ena od možnosti, kako brišemo meje ustanove in družini omogočamo, da se povezuje. Nedavno smo odprli še eno kopalnico dobrega počutja. Če nam kopalnic primanjkuje po sobah, je prav, da se stanovalci v obstoječih kopalnicah počutijo dobro in prijetno.

Kako lahko potrebam starejših – na primer da nekdo potrebuje dodatno plenico, kdo drug si morda želi pogovor in človeški stik – prisluhnete ob zastareli zakonodaji?

Normativi, ki jih predpisuje zavarovalnica, so vsekakor togi. Včasih zadoščajo, včasih ne. Bistvena težava je po mojem mnenju, da niso vezani na posameznika. Pri odnosu do stanovalcev so odločilni prav zaposleni, ki morajo poznati strokovne prijeme. Da jih osvojijo, morajo biti ustrezno motivirani. Gre za zavedanje zaposlenih, da prepoznavajo potrebe stanovalcev. Izjemno dragoceno je, da poznajo njihovo življenjsko zgodbo. A to je zagotovo dodana vrednost njihovega dela. Če vemo, da delavci niso ustrezno nagrajeni, je treba pri vodenju iskati druge vzvode.

TINA STRMČNIK
Foto: SHERPA

Več v tiskani izdaji Novega tednika!

Vesna Vodišek Razboršek - 4.10.2019 poslana na NT
S stanovalci v enem od prijetnih kotičkov doma. Ta je v minulih dneh gostil 35 direktorjev in vodstvenih delavcev domov iz Avstrije in Nemčije. V Slovenijo jih je pripeljal utemeljitelj koncepta psihosocialne kulture usklajenih odnosov mag. Rüdiger Bauer. Navdušen je nad tem, kako so slovenski domovi njegove koncepte uvedli glede na pogoje, ki jih imajo na voljo.

»Otroci, študentje in mlajši upokojenci so v našem domu odlični prostovoljci. Prostovoljcev iz vrst srednje generacije skoraj ni. Poleg tega ima ta generacija izjemno malo časa tudi za svoje starše. Paziti moramo, da vezi med njimi ohranjamo in krepimo.«

»Naša vizija je hiša po meri človeka. Kako naj bi uresničevali svojo vizijo, če svojih stanovalcev ne bi poznali?«

Mag. Vesna Vodišek Razboršek je po poklicu socialna delavka, magisterij je opravila iz menedžmenta. Kot študentka si je predstavljala, da bo njena poklicna pot povezana z delom z mladimi, njeno prvo srečanje z domom za starejše pa je bil študijski obisk zasebnega doma za starejše Črni les, ki je kasneje zaprl vrata. Čeprav pravijo, da v življenju ni naključij, se ji je zdelo kot naključje, da je pripravništvo opravljala v Domu ob Savinji Celje. Tam je bila osem let socialna delavka. Od leta 2010 vodi Dom starejših Šentjur. »To področje sociale, mi je zdaj najbolj domače in prijetno,« pravi. Doma je v Laškem, je mama dveh otrok. V prostem času se posveča športu. Najraje teče in obiskuje skupinsko vadbo.