Največje bogastvo nosimo v glavi

14:49

Naši možgani niso mišica, a potrebujejo telovadbo. Oblikujejo nas v osebnost, pogojujejo naše vedenje, zaznavanje in mišljenje, hkrati so ob rojstvu skoraj prazna tabla. Vanjo se plastično odtisne vsaka naša izkušnja, od materinega srčnega utripa naprej. So neverjeten računalnik, ki ga do potankosti morda nikoli ne bomo razumeli. V sodobnem načinu življenja in učenja jih žal obravnavamo precej mačehovsko.

Vsi starši vedo povedati, da so njihovi otroci različni kot prsti na rokah. Da vsak dojema svet na svoj način, vsak se uči po svoje in je vsak dober na svojem področju. Isto okolje in ista genetika sta očitno zgolj izhodišče za rast. Univerzalnega recepta za nego in vzgojo ni niti v isti družini, kaj šele v razredu ali celo v družbi nasploh. Če se je moj prvorojenec zlil s šolskim sistemom kot voda v strugi, drugi otrok pogosto ugotovi, da njegovo razmišljanje izven okvirov ni enako pričakovanim odgovorom na testih. Kako bo tretji celo dopoldne bolj ali manj pri miru sedel v šolski klopi, si niti pomisliti ne upam. Petletnika od energije kar razganja. Priznam, da ni vedno enostavno. Precej bolj udobno bi bilo, če bi se malo uglasil z urnikom odraslih. Odraslih, ki se pogosto utrujeni že zbudimo in komaj zmoremo vse, kar nam vsakdanji tempo zgrne na glavo?
V vrtcu Montessori dokazujejo, da otroci zelo zgodaj zmorejo že zelo veliko. Zmorejo sami poskrbeti zase, hoditi po stopnicah, uporabljati »nevarna« orodja, govoriti tuje jezike, pisati s pisanimi črkami in računati do tisoč. Ne zmorejo pa abstraktnega mišljenja in dolgotrajnega sledenja strukturiranim dejavnostim. Pod črto so za človekov celostni razvoj bolj kot vsi univerzitetni profesorji skupaj pomembne vzgojiteljice in učitelji v prvih razredih osnovnih šol. O družbeni veljavi enih in drugih bi veljalo razpravljati. In kakšno stvar tudi prevrednotiti.
Če so različni pristopi v razvojnem obdobju mladih možganov bolj ali manj stvar zavzetih posameznikov v pedagoških vrstah, smo odrasli prepuščeni lastni odgovornosti do svojega zdravja. Kdo in kaj smo v življenju, je stvar naših možganov. Na porast demence dandanes menda ne vpliva več samo podaljševanje življenjske dobe, ampak tudi digitalizacija naših življenj. Buljenje v sto in en zaslon večji del dneva na nobene možgane ne more dobro vplivati. Človeško telo je zapleten in celostno povezan organizem. Telovadba – takšna ali drugačna – pa je očitno vsaj toliko kot za telo koristna za um, dušo in duha. Zgolj v razmislek, ko bomo v teh dneh ponovno premlevali svoje pretekle in prihodnje novoletne zaobljube.
SAŠKA T. OCVIRK

Foto: IVAN HERCOG

V tokratni temi gostimo dr. Janeza Vodičarja, višjo fizioterapevtko Marjeto Krejči Hrastar in specialno pedagoginjo Tatjano Jakovljević.  Celoten članek v Novem tedniku 20. decembra 2018.

narocite-nt