»Namenoma sem se izgubljala po mestu«

9:08

Velenjski grad, kip maršala Tita, Dom kulture Velenje, Kajuhov dom, dvorec Gutenbuchel, osnovne šole, cerkve … Vse to in še mnogo več sestavlja črno-bel mozaik Šaleške doline, ujet v grafike. Znane podobe je na papir prenesla Katarina Aman. Ta se ne posveča le likovni umetnosti. Sodelavko Medobčinske zveze prijateljev mladine Velenje zanima tudi kamišibaj. Iz žepa strese tudi marsikatero zanimivost o mestu, kjer živi, saj je tudi lokalna turistična vodnica.

Ko je Katarina Aman pozimi 2017 opazovala belino snega in kontraste, ki jih dobijo stavbe v svežem sneženem zametu, se ji je porodila ideja o manjšem številu grafik z najbolj prepoznavnimi velenjskimi znamenitostmi. Najprej je s to vejo likovne umetnosti na papir zajela podobe nekaterih kipov in stavb, ki so ji pri srcu. Na primer stavbo osnovne in srednje šole, ki ju je obiskovala. Ali kotičke, ki so jo spominjali na prvo ljubezen. Druge motive je odkrila tako, da se je načrtno izgubila v Šaleški dolini.

DL3U2434
Grafike z motivi iz Velenja, Šoštanja in Šmartnega ob Paki so tudi kot nekakšna turistična razglednica Šaleške doline. »Ko sem iskala motive, sem se v domačih krajih igrala turistko,« pravi Katarina Aman, ki je med drugim članica Turističnega društva Šalek.

Število matric in odtisov je naraščalo. Ob podpori lokalnega muzeja je pod naslovom V srce vrezano Velenje izšlo šestdeset Katarininih grafik, ki so bile predstavljene tudi na razstavi ob 60-letnici muzeja. Motivi so bili uporabljeni še za protokolarna darila velenjskega muzeja. A njena umetniška roka se po tem dogodku ni umirila. Začela je izdelovati še grafike, ki vključujejo podobe iz Šoštanja in Šmartnega ob Paki. 123 del je bilo avgusta predstavljenih v Vili Bianca, kjer je sedež Zavoda za turizem Šaleške doline. Še več se jih skriva po predalih mlade velenjske ustvarjalke. Morda jih bo predstavila na razstavi, za katero načrtuje, da jo bo pripravila v Šmartnem ob Paki.

Skrivnostno do konca

Ko je zaznala kakšno zanimivost, ki jo je želela natisniti na papir, jo je obiskala in si jo natančno ogledala. »Že takrat sem dobila namig, kako bi bilo najbolj dobro narediti grafiko. Pomagalo mi je tudi, da sem motive fotografirala v pravi perspektivi. Nato sem zrisala idejno zasnovo, preizkušala sem, kaj mora biti vidno in kaj črno. Najbolj zahtevno je bilo ustvarjanje grafik za podobe, ki so težje dostopne,« je povedala. Kaj je nastalo, je videla šele na koncu, ko je matrico, premazano z barvo, odtisnila na papir.

DL3U2420
Obiskovalcu razstave ne bo ušlo, da je ustvarjalka v črno in belo barvo ujela veliko kipov. Ti so ji tako v estetskem kot grafičnem smislu ljubši kot stavbe.

Nekaterim negativom, kot je bil na primer tisti za Kajuhov dom, je posvetila več časa. Včasih je morala tudi nadomestiti del matrice, dolepiti kakšen kos linoleja, da bi s to umetniško tehniko zajela vse podrobnosti stavbe. Nekateri motivi so uspeli že v prvem poskusu.

Ali gleda po tem umetniškem projektu na svoj domači kraj drugače kot prej? »Zagotovo, prej sem šla mimo stavb in sem jih dojemala drugače. Marsikatero zdaj vidim kot kulturni biser in ne več le kot zgradbo, kjer so stanovanja, poslovni prostori ali druge vsebine.«

Od ilustracije do kamišibaja

DL3U2463
Katarina Aman se ukvarja tudi s kamišibajem. Je avtorica sedmih zgodb in njihovih ilustracij. Pojasnila je, da kamišibaj ni namenjen le otrokom, ampak tudi odraslim. Za slednje so velenjski kamišibajkarji med drugim pripravili zgodbe na temo erotike.

Študirala je likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Mariboru, kjer je tudi magistrirala. Svojo ljubezen do likovne umetnosti je med drugim izrazila v ilustracijah, ki jih je pripravila za knjigo z naslovom Želva Bogdana. To delo je napisal Andrej Podvratnik. Ilustriranje jo je pripeljalo tudi do odkrivanja še ene zanimive veje umetnosti, in sicer kamišibaja – gre za tako imenovano papirnato gledališče, ki izvira z Japonske. Predsednik Kulturno-umetniškega društva Boštjan Oder jo je namreč povabil, da bi likovno opremila kamišibaj zgodbo z naslovom Drevo. Besedilo zanjo je prispeval velenjski literarni ustvarjalec Ivo Stropnik. »To je bil zame velik zalogaj. Preden sem se lotila priprave ilustracij, sem spoznavala osnove. Učila sem se, kako kadriramo sliko in kakšne so zakonitosti ilustracije.« Zdaj mlada Velenjčanka ilustrira tudi kamišibaje, ki jih piše sama. Zgodbe, ki jih skriva leseno gledališče, imenovano butaj, tudi pripoveduje. Najbolj uživa, ko ji uspe presenetiti mlado občinstvo, otroke spodbuja tudi, da pri zgodbah sodelujejo – razmišljajo, odgovarjajo in pojejo. S pripovedmi, kot je tista o Vili Rožle, jim približa tudi zanimivosti iz zgodovine. Kamišibaje ustvarja tudi za odrasle.

TINA STRMČNIK
Foto: GrupA

Več v tiskani izdaji Novega tednika!

»V dolini je veliko biserov, ki jih ne poznamo, čeprav smo domačini,« pravi Katarina Aman.

 

banner-ntrc-martinovanje