Namesto na morje so nekdaj romali od Sladke Gore do svetega Roka

Tadej Linasi, župnik in dekan iz Šmarja pri Jelšah

8:07

Šmarje pri Jelšah bo od jeseni župnija, kjer bodo pripravljalno leto na študij teologije preživljali bodoči bogoslovci. S sakralno arhitekturno in z umetniško dediščino izjemno bogata občina bo imela od jeseni zaradi tega tudi živahnejši verski utrip. Letos je bilo na Slovenskem šest novomašnikov. Ko je bil leta 2004 posvečen Linasi, jih je bilo 15. Tudi to je razlog, da danes kot predstavnik mlajše duhovniške generacije upravlja tri župnije – poleg Šmarja še Kristan Vrh in Sladko Goro. A tovrstno gašenje kadrovskih težav ima svoje meje. Bodo v prihodnje manjše župnije preprosto ukinjali?

DL3U7277
Foto: GrupA

Ko je doma povedal, da bo duhovnik, je nastopila tišina. Od prvorojenca na veliki hribovski kmetiji pod Uršljo goro, za katerim so prišla še tri dekleta, se je seveda pričakovalo, da bo prevzel kmetijo. Zato se je tudi vpisal v kmetijsko šolo v Mariboru. Čeprav ga mesto nikoli ni zares pritegnilo, se je v času bivanja v dijaškem domu začel spraševati, kaj si v življenju zares želi. »Človek si dela takšne in drugačne načrte. Tudi jaz sem si jih. Govoril sem, da bom ostal doma, imel ženo in sedem otrok. Vsi so se mi smejali,« se nasmeji tudi sam. »Potem je prišel čas, ko sem začel iskreno iskati odgovor, kaj bi res rad. Zdelo se mi je, da sem v srcu odprl vrata, ki so bila prej zaklenjena. Zbudila se je misel na duhovništvo in seveda je sledil notranji boj. Je to zgolj trenutni preblisk ali nekaj globljega? To ni nekaj, za kar se odločiš na vrat na nos. Saj pogosto pravijo, da je koga Bog poklical. Ampak to je zelo abstraktna zadeva. Ne dobiš telefonskega klica ali sporočila niti pisma ne. Veliko sem molil. Če me danes kdo vpraša, sem v nekem trenutku začutil veliko veselje nad tem poklicem. Zdaj sem duhovnik že 15 let in ni mi žal.«
Jeseni bodo torej prišli bodoči bogoslovci za leto dni k vam. Tega doslej pri nas nismo poznali.
Če je doslej nekdo želel postati duhovnik, se je javil svojemu škofu, se vpisal na študij teologije in vstopil v bogoslovje. To traja šest let. Praksa Cerkve in tudi izkušnje drugih krajevnih cerkva so pokazale, da je dobro, če ima posameznik pred tem korakom kakšno leto predpriprave. In za to gre – za propedevtično, uvajalno leto. Razmišljali smo, kako to uvesti v Sloveniji. Prevladala je odločitev, da naj bi mladi ta čas preživeli v eni od slovenskih župnij. Odgovornost za ta program je prevzel Celjan dr. Janez Kozinc, ki se prav zdaj vrača s študijskega izpopolnjevanja v Rimu. Šmarje je pastoralna zveza treh župnij, v župnišču prav zdaj urejamo prostore. Jeseni bomo videli, koliko fantov bomo sprejeli. Bivali bodo med nami, v neki meri bodo povezani s pastoralnim delom župnije, v določenem delu bodo imeli svoj program. Gre za čas njihovega poglabljanja vase, osvajanja osnov krščanske duhovnosti in razločevanja osebne poklicanosti. Potem ko se vpišejo na fakulteto, pridejo študijske in druge obveznosti. Ob tem razmišljati še o svoji poklicanosti, je včasih enostavno preveč. In temu je namenjeno to leto priprave.

»To bo za vse nekaj novega. Že zame kot župnika se bo utrip v hiši spremenil. Tudi ›farani‹ so novico sprejeli z veseljem. Že zdaj čutijo odgovornost za te mlade, ki bodo na začetku poti, na začetku svoje poklicanosti v duhovništvo.«
Omenili ste, da vam mestno okolje že v dijaških časih ni posebej ustrezalo. Vaše prvo duhovniško mesto vas je prineslo prav v Celje.
Res je in ne pravijo zastonj, da prve ljubezni nikoli ne pozabiš. Maribora sem se kasneje dokaj navadil, a si nisem želel tam ostati. Po posvečenju leta 2004 sem dobil dekret, da moram iti za kaplana v opatijsko cerkev v Celje. Mesta dotlej nisem poznal. Imel sem srečo, da sem v njem naletel na posebej dejavno generacijo mladih in mladih družin. Tudi z gospodom opatom sva lepo sobivala in na tisti dve leti imam zelo lepe spomine. In z vsemi temi prijatelji iz Celja sem še danes zelo povezan.
Pri dobrih štiridesetih ste med mlajšimi duhovniki. Staranje duhovnikov je ena večjih težav Cerkve na Slovenskem. Zaenkrat to v glavnem pomeni, da mlajši dobivate iz leta v leto več obveznosti?
Ko sem pred devetimi leti prišel v Šmarje, sem dobil zraven še Sladko Goro. To ni ravno majhna župnija. Poleg tega je tam ena lepših baročnih cerkva na Štajerskem. Je tudi romarska cerkev in to pomeni kar nekaj obveznosti. Po približno dveh letih se je zgodilo, da je v sosednji župniji župnik nenadoma zbolel in umrl. Začasno sem prevzel njegove obveznosti in zdaj to traja že več let. Nekoč bistveno številnejše generacije duhovnikov se danes upokojujejo, končujejo svoje delo in tudi življenje. To pomeni, da se veliko ukvarjamo s tem, kako v prihodnje organizirati delo v župnijah, kjer ne bo vedno mogoča prisotnost duhovnika. To je tudi priložnost in možnost, da župljani prevzamejo tista dela, za katera ni potrebno mašniško posvečenje.
Čeprav so mnoge naše župnije majhne, imajo stoletno tradicijo. Že misel, da bi jih ukinili, se marsikomu zdi bogokletna. A to se po svetu že dogaja, mar ne?
Prihajam iz majhne župnije. Mislim, da nima več kot štiristo ljudi. Vedno smo nekam spadali. Malo pod Šoštanj, malo kam drugam. Mislim, da je sredi 50. let prejšnjega stoletja tam zadnjič bival župnik. Ljudje se sčasoma navadijo, da drugače ne gre. Vedno se najde kdo, ki se malo bolj zavzame, kaj več naredi. Komu drugemu je tudi vseeno. Je pa po izkušnjah s Sladke Gore za ljudi res šok, če čez noč ostanejo brez župnika. Malo je zmede. Zato je treba ljudi na takšne situacije pripraviti. Na srečo sem bil pred tem kaplan v Šoštanju, ki že dolga leta deluje v soupravljanju z župnijama Zavodnje in Bele Vode. Sistema se sicer ne da kopirati, naučil pa sem se kombiniranja in usklajevanja, ki ga poskušam posnemati. V osnovi je treba ljudem jasno povedati in vse razumejo. Če stvari zavijamo v vato, pa domišljija dela po svoje. Sicer so med našimi župnijami zelo kratke razdalje. In že tako smo navajeni, da v avto sedemo za vsako malenkost. Upam, da pri nas ne bo tako, ampak v tujini je marsikje že običajno, da nedeljsko bogoslužje vodi nekdo od vernikov. Da je vsaj nekaj, če že ni župnika in sv. maše.

»Razumem ljudi, ko mi rečejo, da so jim vzeli že pošto, trgovino in šolo, da župnije pa res ne smejo izgubiti. Skušam jim priti nasproti, ampak kot pravijo – za vse še Bog ni, kako bi mogel biti župnik.«

»Rad sem med ljudmi. Treba jim je dati prostor in svojo vlogo v družbi. Niso vsi za vse. Tudi jaz se ne spoznam na vse. Župnija pa smo vsi. Vsak ima svoj dar in to moramo imeti v mislih, da lahko vključimo vsakogar.«

Intervju v celoti preberite v Novem tedniku 25. julija 2019.

narocite-nt