NasmejAna z žarom zmagovalke v očeh

Ana Sajovic o svojem boju s hodgkinovim limfomom

11:44

Z Ano sedeti ob kavi je podobno, kot bi sedeli ob potočku neusahljive življenjske energije. Dekle na pragu dvajsetih let je eno tistih, ki ožarijo sobo, ko stopijo vanjo. Njeni spletni zapisi ne nosijo zastonj naslova NasmejAna. A zgodba za njimi je vse prej kot lahka. Odpira vrata v svet, ki ga nočemo videti, a nam hkrati nastavlja zrcalo. Kako bi kdorkoli med nami sprejel težo usodnih besed »imate raka«?

Foto B. Kozamurnik (3)
Ana je bila še včeraj brezskrbna mladenka, ki je kot medicinska sestra zaključevala študij in delala v domu starejših. Noben trenutek ni izzvenel v prazno. Vedela je, kaj si želi, kakšni so njeni cilji in kako trdo je pripravljena zanje delati. Zdelo se je, da je nič ne more ustaviti. O bolezni ni nikoli razmišljala. Zakaj bi, ko pa je bila vse življenje zdrava kot riba. Potem jo je udarilo z vso silo.
Bilo je na morju na zasluženih počitnicah, polnih brezskrbnosti in veselja. Kot žogica velika zatrdlina nad ključnico ji je zrasla dobesedno čez noč. »O tem smo se učili v šoli. Takoj sem pomislila na hodgkinov limfom. Moje spletno raziskovanje je značilnost simptomov le še potrdilo,« se spominja Ana. Po hitrem postopku so jo napotili na onkološki inštitut. »Napotnico sem še fotografirala, češ to bo enkrat in edinkrat,« se danes smeje Ana. Ko je njena zdravnica dolgo ostala brez besed, nobeni od njiju ni bilo do smeha. »Šele ko sem ji povedala o svojih sumih, mi je diagnozo tudi ona potrdila. A če človek že mora dobiti raka, je ta na srečo eden tistih z najboljšimi možnostmi za dober izid.« Sreča v nesreči, ki pa jo glede na izkušnje naslednjih mesecev vseeno ne bi privoščila prav nikomur. »Niti za trenutek nisem pomislila, da bom umrla. Nisem se spraševala, zakaj se je to zgodilo ravno meni. Vse skupaj sem videla kot prepreko, ki jo je treba premagati. In odločena sem bila, da mi bo uspelo.«

Od rojenih leta 2010 bosta do svojega 75. leta predvidoma zaradi raka zbolela eden od dveh moških in ena od treh žensk. V zadnjih letih zboli zaradi raka več kot 12 tisoč Slovencev. Umre jih malo več kot 5.700. Med nami živi že več kot 81 tisoč ljudi, ki so zboleli zaradi ene od rakavih bolezni. (vir: www.slora.si)

»Ne glede na to, kako pogosto se s to boleznijo v družbi srečujemo, ostaja tabu tema. Ljudje si še vedno ne upajo pristopiti k onkološkemu bolniku, ne vedo, kako bi o tem spregovorili, kaj bi vprašali.«

Ko je odpadel zadnji las
Hodgkinov limfom je rak bezgavk limfatičnega sistema. Lani novembra se je za Ano začel naporen proces zdravljenja. Pol leta je trajala njena doslej največja bitka. Rehabilitacija po tej izkušnji še ni končana. »Bila sem polna upanja in zaupanja. A vseeno je kemoterapija za telo hud stres. Bilo je obdobje, ko sem bila fizično neskončno utrujena, telo je bilo povsem izžeto. Najraje bi se odklopila. Je bilo pa potem toliko slajše, ko sem to premagala.« Spoznanje, da se bo morala odreči čudovitim dolgim lasem, je bilo eno najtežjih. Ko je po terapiji šla s prsti skozi lase, so ji v šopih ostajali na dlani. »Bili so povsem skurjeni. Ko sem se neko noč brez spanca premetavala po blazini, polni odpadlih las, sem zjutraj naprej poklicala očeta, naj mi prinese strojček za striženje.« Ko je zadnji las padel na tla, je začutila olajšanje. Kot bi premagala še eno težko oviro na poti ozdravitve. »Danes si želim, da bi ta trenutek ovekovečila na fotografiji.« Kljub vsemu je bilo pretežko, da bi mislila na to. »Nekateri se lasem ne zmorejo odreči vse do konca. Kljub temu da je danes na spletu mogoče dobiti zelo naravne lasulje in različna pokrivala. Tudi z rakom si lahko videti kul,« se nasmeje. Sama se za lasuljo ni odločila, glede na zimske razmere pa so rute in čepice postale njene ljube spremljevalke.
Vsaka zgodba ima svojo težo
Svoje doživljanje in vtise ob diagnozi, ob procesih zdravljenja in sestavljanja življenja nazaj v stare tire je Ana zapisovala na svojem blogu. Spletna stran NasmejAna je medtem dosegla vseslovenski sloves. Odzivi so izjemni in podpora bolnikom s podobnimi usodami večja. Čeprav je kot avtorica zapisov na vseh fotografijah videti srečna in zadovoljna, Ana pravi, da to ni glavno sporočilo. »Že na začetku sem se odločila, da bom iz te izkušnje izšla karseda pozitivno naravnana.« Bolezen ji je ogromno dala, a šolnina za takšno šolo je draga. »Verjamem, da je to del mojega poslanstva. Vem, da bom zaradi te izkušnje lahko lažje osveščala in spodbujala ljudi k zdravemu načinu življenja. Čutim, da moram to svojo zgodbo in izkušnjo deliti. Po drugi strani ima vsak svojo pot. Ne vem, kako bi težo svojega bremena nosila, če bi imela raka dojke v četrtem stadiju. V življenju ne moreš nikomur soliti pameti. Vsak se drugače znajde v svoji bolečini. Je pa lažje, če smo prepričani, da je kozarec vedno bolj poln kot prazen.« Za Ano je danes svet povsem drugačen, obrnjen za 180 stopinj. »Enostavno sem se prepustila. Ne obremenjujem se več, kaj bo čez dva meseca, kaj šele čez deset let. Kljub temu sem uspešno diplomirala in se vpisala na magistrski študij.« Šele 23 let ima in kot pravi, je daleč od tega, da bi imela vse odgovore. »Rada bi še kaj napisala o tem, kaj se dogaja za vrati onkologije. Večina zanje sploh noče vedeti, ker jo je strah.« A lahko se zgodi vsakomur med nami, po statistiki se v vsaki družini enkrat tudi bo. Ana še nima zadnjega izvida, da je bolezen povsem premagala. A žar v njenih oče je žar zmagovalke. Pa kakorkoli se bo življenje že obrnilo.
Članek je v celoti objavljen v Novem tedniku 24. oktobra 2019.

Foto B. Kozamurnik (5)Foto: B. KOZAMURNIK