Ne stavite vsega le na letni dopust

Vzdrževanje dobre psihofizične kondicije je veščina, ki se je treba učiti

16:22

Na vreme se zadnje čase ne gre zanašati, ampak koledarsko je dopustniška sezona še vedno v polnem zagonu. Večina komaj čaka na svoja dva tedna prostosti. Le redki si lahko v kosu privoščijo tri ali štiri tedne dolgo odsotnost z delovnega mesta. Najbolj žalostno pa je, da mnogi že nekaj dni vrnitvi v ustaljene tirnice nimajo občutka, da so na dopustu sploh bili.

dopust 2
Glede na pomen dopusta oziroma prekinitve rednih delovnih obveznosti je pravica delavca do plačane odsotnosti za počitek, rekreacijo in regeneracijo zapisana v Zakon o delovnih razmerjih. V okvir teh pravic spada tudi regres za letni dopust oziroma za kritje stroškov oddiha. Izraba te pravice je tudi v interesu delodajalca. V resnici se marsikdo odpove počitnicam in letovanjem tudi zato, da lahko z regresom v družinskem proračunu zamaši luknje visokih življenjskih stroškov. A če se človek med enim in drugim delovnikom ne spočije in ne razbremeni nakopičenega stresa, sta njegovo zdravje in blagostanje dolgoročno resno ogrožena.
Da dopust v resnici doseže svoj namen, je pomembno, da lahko človek gladko in umirjeno stopi v dopustniški čas. Da se lahko v celoti umakne od vsakodnevnih skrbi ter da občuti zadovoljstvo in avtonomijo. Občutek, da moramo pred dopustom delati z dvojno močjo in da nas po dopustu vse počaka, regeneracijo skoraj povsem onemogoči. Posledica nerazumevanja pomena počitka in temeljnega koncepta dopusta pa je tudi sodobna epidemija izgorelosti in nezadovoljstva na delovnem mestu.

dopust 3Vse v življenju je krhko, samo službe so gumijaste
Če vržete pogled na svoje delovno okolje, boste verjetno ugotovili, da se ljudje v glavnem delimo v dve skupini. Za ene se zdi, da jim nič ne pride do živega. Šefovo nerganje gre skozi eno uho noter, skozi drugo ven, zjutraj se prikažejo ob uri in natančno čez osem ur spustijo vse iz rok. Do nadaljnjega zanje služba ne obstaja. Na drugi strani so tisti, ki ves čas čutijo, da nikoli ne naredijo dovolj in nobene stvari dovolj dobro. Delo nosijo domov, težko izklopijo in še težje rečejo ne. Posledično so ves čas nesrečni, kar naprej bolni in na robu zdrave pameti.
Morda se vam zdi, da pretiravam, ampak večina se najdemo nekje na tej lestvici, eni bliže tej, drugi drugi skrajnosti. Službena sporočila s pričakovanjem takojšnjega odziva v popoldanskem času, ob koncih tedna in celo med dopustom so precej bolj pogosta, kot si predstavljamo. Osveščeni šefi, ki jih skrbi psihofizično zdravje njihovih zaposlenih, pa po kratki amaterski raziskavi očitno sodijo v skupino samorogov in morskih deklic.
Legenda pravi, da je eden takih nekoč vseeno povedal naslednjo prispodobo: v življenju vsi žongliramo z različnimi žogicami. Ena predstavlja dom, druga družino, tretja zdravje, četrta prijatelje, peta službo in še kakšna je verjetno vmes. Vse so steklene. Če nam katera pade na tla, nikoli več ne bo enaka. Edina, ki je gumijasta, je žogica z napisom služba. Vedno se odbije nazaj. Če smo prepričani, da se bo v podjetju brez nas podrl svet …
Če nas – bog ne daj – jutri povozi avtobus, bo čez teden dni na delovnem mestu komaj kdo še vedel, da smo nekoč bili del kolektiva. Če zbolimo ali nam razpade družina, pa se svet res podre. Nam. V deželi razbitega stekla pa prav nikomur ne bo znosno, kaj šele prijetno.

Članek v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika 14. avgusta 2019.

banner-ntrc-martinovanje