»Neumnosti se da zoperstaviti samo z izobraževanjem«

7:51

Saša Pavček, lanska dobitnica prestižne nagrade Borštnikov prstan za življenjsko delo, je v svoji karieri nanizala približno 120 vlog v gledališču, filmu in na televiziji. Je redna profesorica na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer študentom podaja znanje dramske igre in umetniške besede. A kljub temu da jo večina pozna po izjemnih vlogah, je tudi mojstrica zapisanih besed, saj se je uveljavila kot esejistka in dramska pisateljica.

_L3U8205Ste zadnja prejemnica prestižne igralske nagrade Borštnikov prstan. Kaj igralcu pomeni najvišje priznanje na področju gledališke umetnosti?
Borštnikov prstan mi je pomenil nekaj lepega, predvsem zato, ker so se ga iskreno razveselili ljudje, ki so mi blizu, domači, prijatelji, kolegi in še nekateri, ki cenijo igralsko delo. Prstan oznanja tudi čas. Nagrada za življenjsko delo naj bi bila mejnik, znamenje, da si družbi kot ustvarjalec v dolgih letih delovanja nekaj doprinesel. Tako se nehote zamisliš, ali si res. Čemu je služilo toliko garanja? Ob vseh 120 različnih vlogah v gledališčih, filmih in na TV je v mojem spominu ostalo le nekaj tistih, kjer se je moj svet res razcvetel. Bilo je veliko stranpoti, vlog, ki jih pač igralec mora na nek način »oddelati«. A če je vsaj kakšen trenutek mojega igranja komu obogatil življenje ali za las premaknil mišljenje, sem mirna. Pravzaprav je to edini smisel in največja nagrada. Pomembno se mi je zdelo, da v času obilice intervjujev naredim nekaj za stroko. Za osvetlitev nelahkega igralskega poklica, za dvig zavesti, da sta kultura in umetnost v današnji družbi nujni. Naredila sem majhen korak, a upam, da ni bil v prazno. Na podelitvi sem izrazila skupno skrb za mlado generacijo in samozaposlene ter opozorila na pomembnost vseh pred nami, ki so prispevali k razvoju slovenskega gledališča. Da to ne bi bile le lepe misli, sem kot predsednica Združenja dramskih umetnikov Slovenije dala pobudo za ustanovitev Sklada Jerneja Šugmana, ki naj bi pomagal zlasti mladi generaciji dramskih umetnikov. V nekaj mesecih smo uspeli ustanoviti sklad in pridobiti podpornike, podelitev je pred vrati, kar štejem za skupen in pomemben premik v smeri solidarnosti.

_L3U8194

Kaj v Sloveniji odločilno vpliva na uspeh kulturnega delavca? Sreča, talent, neslužbena mreža poznanstev?
Ljudje si mislijo, da so mreže pomembne, a pomembna je le tista mreža, v katero ujameš gledalce s svojo igro, nič drugega kot to. Da se to zgodi, sta talent in delo res pomembna! Kar razočarana sem bila, ko so me dijaki spraševali, če se splača iti na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo zaradi mreže poznanstev. Zelo tipičen in žalosten odsev splošnega stanja duha in posledica prikazovanja hitrega uspeha v medijskem prostoru. Akademija je nujna zaradi izobrazbe, študija, okolja, ki širi meje razmišljanja, knjig, ki jih moraš prebrati, vaj, ki jih moraš vsakodnevno narediti, zato, da se naučiš uporabljati svoje celotno telo kot instrument. Pri tem pamet in srce nista izvzeta. Šolanje je odločujočega pomena. Na uspeh vplivata talent in delo. Tudi če nimaš sreče, boš dolgoročno zagotovo uspel, in tudi če imaš talenta malo manj, se bo ta z vztrajnostjo razvil. Pomemben je duh, pomembna je človekova notranja vsebina, njegova osebnost, ki jo mora umetnik gojiti zelo pazljivo.

BARBARA GRADIČ OSET
Foto: GrupA

Daljši intervju si preberite v zadnji številki Novega tednika!

Deli