Ni recepta, ki bi deloval za vse, in ni človeka, ki bi namesto nas naredil korak

Petra Škarja, pisateljica, predavateljica in popotnica

11:48

Šele dan pozneje sem iz zapisa na njenem blogu razbrala, da tisto jutro ni bilo ravno njeno. Ker se pač tu in tam zgodi, da gre vse narobe. In si človek preprosto zaželi, da bi že minilo. Vseeno je njen obraz zažarel v širokem nasmehu, ki ni dopuščal možnosti, da ji je karkoli odveč. Kodrolasa mladenka je v letih javnih nastopanj, osebnih raziskovanj in svetovnih popotovanj zgradila posebno karizmo. Tudi zaradi nje sem bila tisti dan še bolj pozorna na drobne čudeže okrog sebe.

Petra Škarja, pisateljica in motivatorka - 9.8.2019 poslana na NT

Na mojo mimobežno opazko o majhnosti našega knežjega mesta, ki ga tu in tam vseeno odkrijejo turisti iz precej eksotičnih dežel, se je spet na široko nasmejala. »Doma sem iz vasi, ki ima 20 hiš in 25 ›štal‹. To je zame metropola.« Zanjo, ki je prepotovala že skoraj cel svet. A tudi zaradi tega je, kot pravi, vedno bolj hvaležna za ta mesteca, lepoto naše Slovenije in njej tako ljubo domačo Hrastovico na Dolenjskem. Sedli sva za mizico v kavarni in naročili kavo. Takrat je k mizi pristopilo mlado dekle z opravičilom, da ne želi motiti, a nama preprosto mora povedati. »Tako sta lepi! Že ko sta vstopili, sem si rekla, kako sta luštni. Samo to sem vama želela reči.« Z odprtimi usti sva lahko skupaj izdavili samo presenečen hvala in se prepustili toplemu ugodju prijetnega presenečenja, ki nama je obema polepšalo dan.
Že kar nekaj časa sva se dogovarjali za to srečanje in ko sem vam sledila na družabnih omrežjih, sem imela občutek, da res veliko pišete.
(Smeh) Res je. Pišem, kar naprej pišem. Eno področje so moje knjige, ki so vsaj toliko kot za bralce napisane za mojo dušo. To je nekaj nedotakljivega. Potem ustvarjam za našo založbo 5KA, tretje pisateljsko področje pa je pisanje v senci, za naročnike, ki imajo vsebino, ne pa tudi časa, da bi to spravili na papir. Tako zdaj nastaja avtobiografija Tanje Skaza. Predvidoma bo izšla oktobra.
Sploh greste kam brez prenosnega računalnika?
Brez beležke in kemičnega svinčnika res ne (smeh). Ne boste verjeli, ampak ogromno pišem z roko. Knjiga Najdi svojo srečo in mir, ki sem jo pisala v Burmi, je v celoti nastala s svinčnikom v zvezek. Mislim, da ob pisalu v rokah zaživi moja umetniška duša. Zdi se mi, da ob pisanih krivuljah besede tečejo drugače kot pri udarjanju na tipkovnico. Včasih je pisatelj knjigo pisal leta ali celo desetletja. Danes so tudi knjige, tako kot vse na tem svetu, podvržene hitrosti in posledično tudi plehkosti. Zato nek delček tega sveta tako rada ohranjam starinsko pristen.
Mnogi so ta svet že obsodili na propad. Vi ste se poslovno spustili prav na področje založništva. Kako to?
V prvi vrsti zaradi osebne izkušnje pri izdajanju knjig, a tudi zaradi vere v to, da bodo knjige preživele. Težava je, ker večina slovenskih založb deluje podobno, kot delujejo tiste na 50-milijonskih trgih, kar v naši mali Sloveniji »ne pije vode«. V naši založbi izdajamo izključno dela slovenskih avtorjev. Dobiček in stroške delimo približno na polovico. To se nam zdi najbolj pravično porazdeljeno, saj lahko avtor dobi tudi do 75 odstotkov dobička prodane knjige. Gre za inovativen pristop, za katerega verjamemo, da lahko postavi nov standard založništva malih narodov.
Predvsem si prizadevamo knjige približati mladim. Na žalost jim jih šola večinoma priskuti. Otrokom bi rada povedala, da so knjige kul. Če bodo imeli radi knjige, jim bodo znanje in izkušnje drugih vedno na dosegu roke. V nasprotnem primeru bodo vse življenje prikrajšani za nekaj res izjemnega. V šolah predavam tudi o tem, kakšen je poklic pisatelja. Kako lepo je potovati in deliti zgodbe. Knjige smo izdali tudi v obliki telefona – ker je danes na nek način nujno povezati klasični svet knjig in sodobno tehnologijo. Mladim moramo približati pisanje, kulturo na splošno. To je za prihodnost pomembno.
Tudi za časopise govorijo, da bodo izumrli. Vi ste vsaj za knjige prepričani, da se to ne bo zgodilo.
Eno je tehnični razvoj, drugo je življenje, ki nekaj sprejme in drugega ne. Ob pojavu elektronskih knjig so nekaterih napovedovali konec tiskanim. Danes ne poznam skoraj nikogar, ki bi v zadnjem letu prebral vsaj eno e-knjigo. Tudi zato, ker je tehnologija vsako leto drugačna, knjige pa ostajajo že stoletja enake. To je njihov glavni čar. Res pa danes po njih segamo iz drugačnih vzgibov. Če smo nekoč v njih iskali informacije in znanje, nam danes dajejo navdih, upanje, čustva, zgodbe, tudi pobeg iz realnosti. Spreminjali se bodo vsebina, namenskost in trajnost, a knjige bodo ostale. V to trdno verjamem.

»Informacije danes ponuja Google. Knjiga se mora bralca dotakniti na drugačen način. Tega bi se morali pisatelji bolj zavedati.«
Eden vaših zadnjih zapisov na blogu govori o tem, da človek v življenju preprosto ne more imeti vsega. Vaša prva knjižna uspešnica je izhajala iz sveta ameriških milijonarjev, ki učijo ravno obratno.
Zdaj sem deset let starejša (smeh). Zagotovo bom pri petdesetih letih razmišljala spet drugače. Pri dvajsetih sem bila neskončno prepričana vase. Zdelo se mi, da je v slogu zahodnjaške »industrije samopomoči« v resnici vsak lahko vse. Korak nazaj mi je dal širši pogled – ni vse za vsakogar mogoče in izvedljivo. Tudi ta gonja za več in več, diktatura neskončnega pohlepa, je nevzdržna. Sistem tega ne prenese. Sploh pa – kje je rečeno, da si vsi sploh želimo te milijone? Sprijazniti se je treba, da z določeno telesno konstitucijo pač ne morem biti manekenka ali da paraplegik vsej želji navkljub ne bo nikoli košarkarska zvezda. Zato je toliko pomembneje, da sprejmemo in objamemo tisto, kar smo v življenju lahko. Spoznanje, da te filozofije ne morem prodajati naprej, ker vanjo preprosto ne verjamem, je bilo zame težko. Nenazadnje sem to študirala v ZDA in Veliki Britaniji. Ampak ljudje, ki kot zasvojenci na takšnih predavanjih in seminarjih iščejo vsakdanji elan, si v resnici nikoli ne uredijo življenja. Večina dolgoročno ne naredi veliko pomembnih sprememb.
Industrija samopomoči očitno cilja prav na posameznike, ki potrebujejo podporo in občutek, da nekaj delajo za svoj osebnostni razvoj, v resnici pa si sprememb sploh ne želijo?
Mnogi potrebujejo občutek, da rastejo. Ampak zunanjemu opazovalcu je jasno, da se leta ne premaknejo niti za ped. Včasih je bolje, če človek vstopi v psihoterapijo in dolgoročno razreši svoje primarne težave.
Je težko karkoli dobrega spraviti v instant obliko?
Zelo. Tako je z glasbo, s knjigami, celo s hišami. Vse je podvrženo hiperprodukciji, namenjeno kratkotrajni uporabi. Temu se je težko upreti, imamo pa možnost, da del tega sveta prilagodimo svojim željam. In da cenimo dušo kakšne kavarnice s karakterjem, kot je ta (se nasmehne in srkne svojo kavo z okusom pistacije in s kančkom kokosovega mleka).
Kaj bi danes pri tridesetih letih rekli Petri pri petnajstih ali dvajsetih?
Bila sem pridna učenka, zbirala sem petice, odlična potrdila in zlata priznanja. Bila sem prepričana, da bo to dovolj za srečno in zadovoljno življenje. Ker moja družina ni premožna, sem morala kot študentka poprijeti za delo. Pri tem sem ugotovila, kako zelo neuporabno se počutim pri konkretnih nalogah in delovnih izzivih. Želim si, da bi takrat vedela, da je izobrazba pomembna, a da še zdaleč ni vse. Mladim danes svetujem, naj nabirajo karseda različne veščine. Naj organizirajo javne dogodke, predavajo, nastopajo, vadijo komunikacijo, prevzemajo odgovornost, se naučijo načrtovati svoj čas, trenirajo prodajo … Odličnjaki smo izvrstni v sprejemanju in reproduciranju informacij, o vsem naštetem pa se vsaj meni ni sanjalo.

»Podjetnost je sklop najrazličnejših veščin, ki mi jih šola ni podala. Prav podjetnost odpira vrata – tudi pri iskanju zaposlitve. Skoraj ni področja, kjer bi lahko shajali brez dejavnosti in ustvarjalnosti.«

Katere prepreke na začetku poslovne poti so bile najtežje?
Moj edini stik s podjetništvom je bil mizar v vasi. Pojma nisem imela o podjetništvu. Zadnja leta se sicer več govori o podjetništvu mladih, o zagonskih podjetjih, ampak v glavnem v zvezi z digitalizacijo in aplikacijami. Kaj če bi rada bila frizerka ali bi rada pekla slaščice? Kaj če imam dolgočasno podjetniško idejo, kot je izdaja knjige? Si ta ne zasluži podpore? Na tem področju pogrešam znanja, kako ustanoviti podjetje, kaj vse je treba vedeti in znati. Sicer pa je povsod prostor za kreativnost – celo v javni upravi. Vsako delo je zmes prijetnega in zoprnega. Paziti moramo, da prvo pretehta nad drugim. Če ne, je čas, da ukrepamo. Rada imam svoje delo, zato na primer vzamem v zakup računovodske in birokratske zahteve ter to, da kar naprej izgubljam dobavnice (smeh).

»Pogrešam občutek igrivosti v poslu, sploh v primerjavi s stanjem v ZDA in Aziji. Pri nas delo pogosto enačimo z muko in odrekanjem. Pet dni trpimo, da smo lahko dva dni prosti. Ampak tudi delo bi nam moralo biti v veselje.«

Težko je, tudi zaradi vedno hujše invazije birokracije na vseh področjih.
Na začetku sem 90 odstotkov časa namenila za pisanje in desetino za birokracijo. Zdaj je obratno. In po kakšnem res težkem in napornem dnevu se vprašam, zakaj je tako. Zakaj gre toliko ustvarjalne energije v nič? To je eden večjih izzivov Slovenije. Slovenci smo namreč izvrstni v ubijanju kreativnosti in podjetnosti. Kot da nam ni jasna osnovna logika. Podpiram višjo socialo in višje plače, ampak najprej je treba podpreti ustvarjalnost, da bomo več ustvarili in posledično vsi več imeli.
»Ko v ZDA povem, da sem podjetnica, mi takoj zraste vrednost. Pri nas me ob tej izjavi pogledajo izpod obrvi – češ, ti ni uspelo najti službe, si bila v šoli zanič? Zelo negativno smo nastrojeni do podjetništva.«

V večjih sistemih tako tudi idealisti hitro izgubijo svoj žar in zagon.
Poznam izredno profesorico, ki se z dušo in s srcem razdaja za svoje učence. Skupaj smo zasnovali serijo predavanj o podjetnosti, česar v šolah zaenkrat ne učijo. Po začetnem navdušenje je nenadoma poniknila. Šele kasneje sem s težavo izvlekla iz nje, da so bili pritiski sodelavcev in vodstva prehudi. Če pri nas nekdo izstopa, meče slabo luč na druge. Na srečo je med šolniki takšnih srčnih učiteljev vedno več. Se premika na bolje, ampak prepočasi. S tem tempom bomo težko ujeli najbolj uspešne. Še posebej ker na drugi strani zelo hitro najdemo krivce, ko nam nekaj ne uspe. Tisti drugi so pač imeli srečo, bogate starše, zveze …
So pa tudi takšni, ki niso imeli nič. Pa so naredili nekaj iz sebe. Ne bom rekla, da je enostavno, ampak da se. »Jamranje« mi res ni ljubo.

»Mlade opominjam, da bodo v službi polovico odraslega življenja. Če si vsak dan osem ur in več nezadovoljen, tudi v preostalem času ne moreš biti srečen. Da gremo radi v službo, ne bi smel biti privilegij. Dolžni smo poskrbeti za to.«

Zelo mladi ste se osamosvojili. Pri samostojnem podjetništvu so še posebej na začetku zaslužki neredni in negotovi, česar za položnice in račune ne moremo reči. Ste kdaj pomislili, da bi bilo vseeno bolje poslušati starše in se zaposliti v Krki? Glede na to, da to farmacevtsko podjetje na Dolenjskem velja za sinonim varne zaposlitve.
Še danes vsaj trikrat na teden (smeh). Še vedno pridejo časi, ko si rečem, kaj mi je tega bilo treba. Podjetništvo je odgovornost. Če si zaposlen in gre podjetje v stečaj, pač izgubiš službo. Poiščeš si novo. Kot podjetnik pa lahko v takšnem primeru izgubiš vse. Tega se je na začetku dobro zavedati. Še posebej ker je danes podjetništvo za mlade postalo tudi modno. Potem slišim koga, ki se pritožuje, da je delal deset ur in ni dobil nič plačano. Včasih delam tri mesece in ne dobim plačila. Tako pač je, če si na svojem. Znan podjetnik me je ob takšnem pritoževanju postavil na trdna tla – odločiti sem se morala, ali bom levinja v živalskem vrtu ali divjini. Vse ima svoje prednosti in slabosti. Izberem lahko eno ali drugo, ampak vedno gre za paket. Nobenega smisla nima gledati čez ograjo – blagor onemu, ki dobi petnajstega plačo, in kako lepo je onemu, ki ima veliko denarja in lahko gre sredi tedna v hribe. Vsak ima priložnost, da se preizkusi tudi na drugi strani. Nikjer se ne cedita zgolj med in mleko.
Mladim tudi rečete, naj napraskajo prihranke, si kupijo letalsko karto in gredo po svetu. Kaj je to dalo vam?
V prvi vrsti širino. Pri nas kdo izstopa, ampak v resnici bolj ali manj vsi živimo zelo podobno. Po svetu vidiš, kaj vse je možno. Srečala sem človeka, ki že petdeset let hodi po Caminu. To je njegov način življenja. Indijanci živijo s tremi krpicami in dobro shajajo. Spet drugi živijo v skupnosti in jim je dobro. Ko vidimo, kaj vse obstaja, se lahko vprašamo, kje je naše mesto, kako bi radi živeli, kakšne vzorce bomo sprejeli in katere bi radi presegli.
In ponižnost. Slovenci hitro dobimo občutek, da smo glavni na vasi. Tudi v mestu si hitro prvi. Pa v podjetju, šoli, tudi v državi nenazadnje. Že malo širši razgled razkrije, da je takšnih in podobnih, kot smo mi, na milijone. Spoznala sem, da imajo ljudje neverjetne zgodbe, velike bolečine, da zmorejo narediti izjemne stvari. Tako sem postala ponižna pred življenjem. Manj »pametna«. Pri dvajsetih mi je bilo vse jasno, danes vem, da vsi recepti ne delujejo za vse.

»So trenutki, ko si preprosto tiho in si priznaš, da nimaš pojma. Receptov za srečo ni. Vsak mora poiskati svojo pot in preživeti svoj čas.«

Predavate tudi v podjetjih. Ne srečate kdaj ravno takšnih direktorjev, ki sami vse vedo in vse znajo?
Takšni me niti ne vabijo (smeh). Da, srečam jih. Ampak jim ne zamerim. Po svoje imajo prav. Kaj jim bom jaz solila pamet, ko pa so na primer šestdeset let življenja vložili v svoj posel in ga zgradili iz nič? V takšnih primerih iskreno povem, da nimam njihovih izkušenj. Hvaležna bom za vse, kar se bom od njih naučila. Lahko pa jim predam marsikatero izkušnjo iz tujega sveta in drugačne življenjske poglede. Eni me gledajo zviška, drugi s pričakovanjem. Lepota samostojne podjetniške poti je tudi v tem, da lahko izbiram, s kom bom delala.

»Ljudje najtežje prenašamo nadutost. Tiste vrste, ki ne dopušča, da nekdo česa ne ve. A v življenju pridejo udarci, izgube in bolezni. Ni seminarja, knjige ali potovanja, ki bi te naučili tega, kar te nauči življenje. Zato imajo starejši po svoje prav, če si ne pustijo soliti pameti.«

Eno je osebnostna naravnanost, drugo družbenopolitična realnost. V Sloveniji se težko znebimo občutka, da je težko uspeti, če nisi v pravi družbi, v pravi stranki, če nisi, kot pravi ljudski jezik, pri koritu.
To je res izziv. Ne moremo se vrteti v družbi določenih ljudi in doseči, da takšno razmišljanje na nas ne vpliva. Tudi če smo še tako trdni. Meni ni uspelo. Zdaj načrtno izbiram informacije, ki jih sprejemam. Včasih mi prijatelji rečejo, da živim v idealističnem mehurčku, v iluziji. Ampak tako ali tako ima vsakdo neko svojo podobo sveta. Morda kdaj izpadem neobveščena in nevedna, ker ne spremljam dnevnoinformativnih medijev. Preprosto ne vidim koristi v tem, da izvem, kako so ustrelili medvedko z mladičem ali da je na Kitajskem bomba ubila sto ljudi. Načrtno tega nočem vedeti, ker tako lažje živim. Zavestno sem se odločila, da si s tem ne bom grenila življenja.
Za nevedne in neobveščene imamo pogosto tiste, ki ne razmišljajo tako kot mi. Pogrešate več odprtosti do različnih pogledov in mnenj?
Seveda pogrešam. In manj sodb. Pri nas je to tudi posledica zgodovinskega razvoja. Zelo logično se zdi. Preživeli smo, kar smo bili pokorni in navajeni, da smo vsi enaki. Kar štrli iz povprečja, je moteče. Za mlajšo generacijo morda že manj, ampak v krvi imamo zakoreninjene sodbe. ZDA so na primer nastale prav zaradi tega, ker so določeni ljudje izstopali. To podpirajo še danes. V Aziji vse temelji na skupnosti. Ta mora biti povezana, da družba preživi. Vzemimo samo banalen primer – vprašanje, ali duša obstaja. Včasih sem se bila v zvezi s tem pripravljena spuščati v neskončne filozofske razprave. Danes za to ne vidim nobene potrebe. Lahko smo prepričani v eno ali drugo, nihče nima neizpodbitnih dokazov za nič. Ampak meni je lažje živeti, ker trdno verjamem, da obstaja. Nič hudega, če se motim. Enako je lažje živeti, če verjamemo, da so ljudje dobri. Po čudnem naključju v tem primeru dobimo cel kup dokazov, da imamo prav. Sama sem na primer odraščala v okolju, kjer so podjetniki veljali za slabe. To so požrešni ljudje, ki druge izkoriščajo za svoj zaslužek. Kasneje sem ugotovila, da so podjetniki tudi izjemno družbeno odgovorni posamezniki, razgledani in dobri ljudje. Začela sem verjeti v to in dobila potrditve. Zagotovo bi lahko našla tudi drugačne primere, ampak jih nočem iskati.
Sreča torej ni nekaj polovičarskega. Zgradimo jo lahko le celostno ali sploh ne.
Zanimivo je opazovati ljudi, ki razvijajo samo eno področje v življenju. Nekoga, ki je na primer vsak dan v fitnesu in mu je skrb za telo glavna in tudi edina. Enako je s podjetniki, ki hlepijo samo po zaslužku. Področje, ki ga zanemarjamo, nas zlomi – pa naj gre za zdravje, odnose ali kaj tretjega. Dolgoročno poslovno uspešni ljudje so večinoma tudi osebnostno zrele, celostno zgrajene osebnosti, veliko se izobražujejo, zdravo živijo in imajo urejene odnose. Žal se je pri samskih ženskah v podjetništvu razvila neka fama, da so še bolj predane in še bolj uspešne. Ampak verjamem, da v večini niso srečne. Ljudje smo družabna bitja in potrebujemo odnose. Partnerstvo in družina sta pomembna. V nobenem pogledu ni enostavno in ne obstaja seznam desetih korakov do sreče. Na nobenem področju.
Pod črto imamo samo ta trenutek, tukaj in zdaj. Kako vi vstopite v nov dan?
Imam dve luštni navadi. Zjutraj se vprašam, kaj se mi bo danes čudežnega zgodilo. Evolucijsko so naši možgani naravnani na pričakovanje negativnega. Zato se moramo drugačnega pogleda dobesedno naučiti in ga vaditi. Zvečer pa pomislim na tri najlepše stvari dneva. Tako se osredotočim na pozitivno in to tudi zapišem.
V osnovi je vse zelo preprosto. Ni nam treba zapletati s knjigami, seminarji in guruji. Če bi se malo bolj usmerili vase in malo manj sodili druge, bi bili na pravi poti. Glavno, da se vsak dan potrudimo biti dobri ljudje. Vsak od nas točno ve, kaj v določeni situaciji to pomeni. Recimo to dekle, ki je prej pristopilo k nama in nama s pohvalo polepšalo dan; zakaj ne bi tega pogosteje naredili sami, koga pohvalili, izrazili nekaj lepega … Tudi ko naredimo napako. Opravičimo se in sprejmimo dejstvo, da smo samo ljudje. Če tako živimo, največ naredimo za skupnost.
»Eni bi radi reševali državo in cel svet, ampak najprej moramo urediti sami sebe. Tako bomo še največ naredili za skupnost. Zgled je največ, kar lahko damo.«

SAŠKA T. OCVIRK
Foto: SHERPA

Petra Škarja, pisateljica in motivatorka - 9.8.2019 poslana na NT