“Ni več enostavnih zakonov, ki bi jih razumeli vsi”

9:38

Višja državna tožilka Marinka Čakš: »Preveč je sprememb zakonov in sprememb sodne prakse. Še pravniki temu težko sledijo.«

Za njo je 40 let dela v tožilstvu. Delala je tudi na področju najhujših kaznivih dejanj, obravnavala odmevne primere. Na sodišču je sedela nasproti znanih odvetnikov, ki so branili storilce, a so ji na koncu sojenj največkrat morali priznati premoč. Strokovna, korektna, neizprosna. Marinka Čakš, višja državna tožilka in do upokojitve vodja pritožbenega oddelka Okrožnega državnega tožilstva (ODT) v Celju. Ta mesec tožilske toge zaradi upokojitve ne bo več oblekla.

Celoten intervju je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika. 

»Pustila je ogromno sled s svojimi izkušnjami in profesionalnostjo,« pravijo njeni sodelavci. Čakševa pravi, da je celjsko ODT v primerjavi z ostalimi tožilstvi v Sloveniji v vrhu. Po uspehih, vsebini obravnavanih zadev in tudi po odnosih v kolektivu: »Ljubljansko tožilstvo sicer izstopa, saj je največje v državi, v Ljubljani je tudi specializirano tožilstvo, ki obravnava najbolj zapletene primere, vendar vsi ti primeri niso najtežji.« Dodaja, da so v Celju tožilci zelo dobri in da bi lahko obravnavali tudi zadeve, ki romajo na specializirano tožilstvo.

»Načeloma smo se v Celju vedno zavzemali za drugačno organizacijo dela. Torej da bi bil sedež specializiranega tožilstva v Ljubljani, kjer bi delo vodili, medtem ko bi tožilci lahko svoje naloge opravljali na sedežih enot. V Ljubljano je odšlo kar nekaj naših tožilcev, a so se nekateri vrnili zaradi preprostega razloga – logistike. Tožilsko delo ni lahko, ›nosiš‹ ga tudi domov in tudi za pot v službo dnevno porabiš tri ure. Če se voziš še na sodišče v Koper, je vse to velik zalogaj,« pravi Čakševa.

Celjsko tožilstvo je v vrhu po številu sklenjenih sporazumov o priznanju krivde obtoženih. Drži?

Da. V absolutnem vrhu. V Ljubljani je bilo lani 53 pogajanj z obtoženimi, sporazum so sklenili v 45 primerih. Pri nas je bilo sto pogajanj in 77 sporazumov. Ljubljana je sicer specifična in na tamkajšnjem tožilstvu imajo težave s pomanjkanjem kadra.

Vi ste tista oseba, brez katere toliko pogajanj v Celju ne bi bilo …

Oddelek za pogajanja v Celju je oblikoval Boris Ostruh, ki je danes vrhovni državni tožilec. Ta oddelek je bil nato priključen pritožbenemu oddelku. Marsikdo misli, da so pogajanja lahka, a ni tako. To je zelo zahtevno delo. Ne gre za to, da odvetnik obtoženega pokliče in vpraša, za kakšno kazen se lahko pogajata. Ves čas sem spremljala in preučevala sodbe višjih sodišč, torej sodno prakso, s katero sem seznanjala sodelavce. Imela sem vpogled v standard kaznovanja za različne vrste kaznivih dejanj. Na primer pri kaznivih dejanjih s področja proizvodnje konoplje se kazni, ki jih izrečejo sodišča, stalno nižajo. To je za pogajanja pomenilo lažje predvidevanje o tem, kakšno kazen bi obtoženim sodišče izreklo v rednem postopku. To je en primer. Seveda je višina kazni odvisna od okoliščin kaznivega dejanja.

Kakšen je sploh namen teh pogajanj? Tožilci veste, ali so dokazi trdni, da bi primer na sodišču uspel, torej da bi se postopek končal z obsodbo. Nekdo povzroči prometno nesrečo in več kot očitno je, da je storilec. Samo zato, ker dejanje prizna, dobi nižjo kazen. Ali gre samo za za krajšanje sodnih postopkov in znižanje stroškov?

Ponovno poudarjam, da so pogajanja zahtevna. Stroški so pomembni, toda nanje se kot na vzrok za pogajanja nisem toliko ozirala. Vedno smo se s kolegi poglobili v zadeve in se vprašali, ali smo prepričani, da bi bil obtoženi na podlagi dokazov res obsojen na sodišču. Če nismo bili prepričani, smo počakali, da je senat sodišča odločil o pravnomočnosti obtožnice. Drugo dejstvo je, da gre za hude kriminalce in tudi za popolnoma navadne ljudi. Včasih se ljudem kazniva dejanja zgodijo ne da bi jih zavestno storili. Niso vsi od približno tri tisoč ovadenih, kolikor jih celjsko ODT letno obravnava, hudi kriminalci. Niso vsi, ki povzročijo nesreče, pijani ali divjaki. Včasih na nek dogodek nekdo nima vpliva in včasih gre za minimalno stopnjo krivde. Te ljudi postopek, v katerem se znajdejo, teži. Nekateri dejanja obžalujejo in se jih sramujejo. Tudi zanje je olajšanje, da v pogovorih s tožilci povedo, kaj čutijo. Vidiš, da je nekomu res lažje, ko prizna krivdo.

Verjetno ni pri vseh enako.

To je res. Obstaja tudi preračunljivost. Predvsem pri kaznivih dejanjih, povezanih z mamili. Predstavljajte si združbo desetih obtoženih in dolgotrajnost teh postopkov na sodišču. Tu so vzroki za pogajanje o višini kazni dolgotrajnost in stroški. Ti »popusti« pri določanju višine kazni na podlagi priznanja krivde niso visoki. Znašajo približno do tretjine pričakovane kazni, ki naj bi jo obtoženi dobil v sodnem postopku.

Pričakovane kazni ali predvidene kazni za kaznivo dejanje?

Pričakovane. Glede na sodno prakso. Pri hujših kaznivih dejanjih s tega področja je predpisana kazen od pet do 15 let zapora. Ste že velikokrat slišali za izrečeno 15-letno kazen za takšne primere?

Ne.

Seveda. Ker jih skoraj ni. Zato je pomembno spremljanje kaznovalne politike, da predvidevaš, kakšno kazen bi sodišče izreklo. Tudi sodniki se pri odločanju razlikujejo. Če govoriva o prometni nesreči s smrtnim izidom zaradi vožnje pod vplivom alkohola, pogojna kazen ne pride v poštev. »Popust« pri priznanju krivde ni velik. Gre morda za od dva do tri mesece nižjo kazen od pričakovane.

Ste kdaj zavrnili koga, ki se je želel pogajati?

Vnaprej nikogar. Omejitev za pristop k pogajanju ni. Omejitev so samo pričakovanja obtoženih, da bo kazen veliko nižja, drugačna.

Torej možnost priznanja krivde tudi izkoriščajo. Ne le obtoženi, ampak tudi njihovi odvetniki?

Da. So določeni odvetniki, ki strankam pogosto priporočajo pogajanje. In odvetniki, ki to izkoristijo za zavlačevanje postopka. Priznanje krivde predlagajo šele na predobravnavnem naroku ali med obravnavo na sodišču. Potem v pogajanjih podajo nemogoče predloge.

Primer?

Za kazniva dejanja, kjer je predvidena kazen najmanj tri leta zapora, predlagajo za obtoženega pogojno kazen, kar je nemogoče. Rečejo, da je v nekem drugem primeru neko drugo tožilstvo to sprejelo. Če je, je to pomota. Tukaj takšna kazen ne pride v poštev.

Celoten intervju je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika. 

SIMONA ŠOLINIČ

Foto: SHERPA

banner-ntrc-martinovanje

Deli