Nihče ne more spremeniti vsega, a vsak lahko izboljša nekaj

Socialni pedagog in trener osebne odličnosti Jani Prgić

20:59

Veliko slovenskih šol je že polepljenih z nalepkami, ki označujejo osem krogov odličnosti. O sporih v šoli se vedno pogosteje govori kot o priložnostih za mediacijo, kjer mora vsak biti slišan in razumljen. V družinah, partnerstvih in delovnih kolektivih se vedno bolj zavedajo pomena življenja nad črto. Ob koncu šolskega leta smo k pogovoru povabili Janija Prgića iz izobraževalno-svetovalnega centra Mi, ki je eden najbolj učinkovitih ambasadorjev na področju osebne odličnosti.

Kot pravi, ni bil med najstniki, ki bi natančno vedeli, kaj si v življenju želijo. Prvi študijski poskusi so bili temu primerno priložnostne brce v prazno. Uvid, kaj bi rad v življenju počel, je dobil kot prostovoljec v zaporu na Dobu. Po končanem študiju slovenščine se je zaposlil v šoli in ob delu vzporedno vpisal še študij socialnega dela, smer delo z mladimi. Podiplomski študij je posvetil socialni pedagogiki. Danes deluje povsem samostojno kot svetovalec, predavatelj in trener socialnih veščin. Če je o vrstniški mediaciji, pozitivni disciplini in praktični uporabi nevzroznanosti v poučevanju sprva govoril le v šolah, danes vsaj polovico delovnega časa nameni delu v podjetjih.

Šolski sistem tudi vam vsaj sprva ni bil ravno pisan na kožo.
Vse šole se načeloma spreminjajo. Tisto, kar sem sam z zamikom ugotovil, je, da se izjemno težko učim, če sedim pri miru. Med študijem slovenščine sem prišel do sklepa, da to ne pelje nikamor. Ko sem namesto v predavalnico, začel s knjigo hoditi v hribe in sem se učil na prostem po intenzivnem gibanju, so se stvari povezale v celoto. Možgani po sedemnajstih minutah sedenja dobijo informacijo, da je čas za spanje. Če si naspan in ne moreš zaspati pri pouku, pa čutiš potrebo po gibanju. Zato so na primer fantje lahko precej moteči pri pouku.
Strokovno znanje je eno, usposobljenost za obvladovanje razredne dinamike nekaj drugega. Učitelji sami opažajo, da imajo s tem veliko težav.
Tudi moja izkušnja je bila takšna. Didaktika slovenščine je govorila zgolj o tem, kako snov približati otrokom in kako zastaviti učno uro, da bo primerna posamezni stopnji. O tem, kako se odzvati v izjemnih situacijah in kako vzpostaviti dobro skupinsko dinamiko, pa nič. Razmišljal sem, da bi bilo treba tovrstna izobraževanja vključiti že v pedagoški študij, a sem si kasneje premislil. Izkušnje so namreč pokazale, da imajo študentje tako malo stika z resničnim dogajanjem v razredu, da za večino tovrstnega znanja ne vedo, kaj naj z njim počnejo. V študentske obveznosti prihodnjih učiteljev bi bilo smiselno vključiti več prostovoljnega dela v različnih društvih in organizacijah, ki se ukvarjajo z mladimi. To je bilo na primer zame izjemno dragoceno. Seveda ne moremo mimo vseživljenjskega izobraževanja. Prvo leto, ko sem delal v šoli, sem imel stisko zaradi ene od učenk. Spoznal sem, da enostavno nimam dovolj znanja, da bi zadevo rešil. Vzel sem kredit in se ob delu vpisal na fakulteto za socialno delo. Ne pravim, da bi to morali narediti vsi, ampak to je bil moj način.

Intervju lahko v celoti preberete v Novem tedniku 15. junija 2017.

Iz pogovora:

»Če doživljam stisko na profesionalnem področju, je to v prvi vrsti moja težava. Gre tudi za to, koliko vlagam vase in kaj sem pripravljen narediti, da se bom počutil drugače. To velja za vse poklice, ne samo za učitelje. Ne bo pomagalo, če rečem, da so vsi otroci razvajeni, da so vsi učitelji slabi, da starši naredijo premalo. Si preprosto v nekem položaju, v katerem si odvisen sam od sebe. Pa naj si učitelj pred dvajsetimi otroki ali pa zdravnik v ordinaciji z zahtevnim bolnikom. V večini primerov je za drugačen odziv v kriznih situacijah dovolj že drugačen uvid v dinamiko socialnih vzrokov in posledic.«

»Danes je več individualizma in več možnosti za izbiro. Zato včasih pozabimo biti hvaležni za vse, kar imamo, in pozabimo videti, kar je v naši družbi dobro, pa naj bo v šolstvu, zdravstvu ali kjerkoli. Če bomo kar na splošno govorili, kako je vse narobe, bo vse propadlo. Vključno s kinestetičnimi mizami in z osmimi krogi odličnosti.«

»V osnovi z vsakim vedenjem in vsakim dejanjem skušamo pridobiti občutek pripadnosti in pomembnosti. To izhaja iz pozitivne discipline in ta vzorec boste našli povsod. Če se v nekem kolektivu ne počutimo sprejeti in pomembni, bomo ob ponudbi za nekaj deset evrov višjo plačo v trenutku zamenjali službo. Če smo svojemu delovnem okolju pripadni in se počutimo pomembni, bomo o tem zelo dobro razmislil tudi za sto in več evrov višjo plačo.«

 StO
Foto: GrupA

_MG_8870