Nikoli ne pozabiš trenutka, ko prvič držiš srce v dlani

Boris Robič iz Dobja – Srčni kirurg na doktorskem študiju v Belgiji

9:39

DL3U8610Časnik Večer in Zdravniška zbornica Slovenije sta sinoči  na slovesnem dogodku v kongresnem centru Habakuk  razglasili letošnje štajerske zdravnike leta v petih kategorijah po izboru bralcev in medicinski dosežek štajerske regije na podlagi izbora strokovne komisije zdravnikov.

Naziv medicinski dosežek štajerske regije za leto 2019 je šel v roke UKC Maribor – za torakoskopsko revaskularizacijo miokarda, ki jo od letos izvajajo na Oddelku za kardiokirurgijo UKC Maribor, in Borisu Robiču, dr. med., ki je metodo prinesel iz tujine, s sodelavci: kirurgoma Petrom Juričem, dr. med., in doc. dr. Mihom Antoničem, dr. med., instrumentarko Metko Žumer, perfuzionistoma Nikom Kotnikom in Zvonkom Lenartom ter anesteziologinjo Ireno Urbančič, dr. med.

https://www.vecer.com/spremljamo-v-zivo-kdo-bo-stajerski-zdravnik-leta-2019-in-kateri-je-medicinski-dosezek-leta-10096248
Boris Robič je doma iz Dobja. V Novem tedniku smo z njim poleti 2016 objavili daljši pogovor. Odtlej se je marsikaj spremenilo. Med drugim se je preselil v Maribor in si ustvaril družino. Kot kaže včerajšnje priznanje, so njegov izjemen prispevek s slovenskemu zdravstu opazili tako pacienti kot poklicni kolegi. Pridužujemo se čestitkam. In obujamo še vedno aktualno branje iz našega arhiva.

Iz Novega tednika 21. 7. 2016
Ko sem ga nazadnje videla, je bil še študent, mogoče celo dijak. Poldrugo desetletje kasneje je skorajšnji doktor medicine in cenjen srčni kirurg. To celo v nenapisani medicinski hierarhiji ni ravno mačji kašelj. Brez pretiravanja bi bilo vredno kakšnega nagovora v stilu »gospod doktor«. A nezamenljiv nasmeh, ki sije iz oči in nagajivo sede v jamico sredi brade, dokazuje, da je v sebi ostal isti. »Ne, nobene potrebe ni po tem. Kar Boris mi reci,« je stisnil roko še fotografu, s katerim sta se srečala prvič.
Danes 35-letni Boris je v Dobju obiskoval osnovno šolo, se po Gimnaziji Celje –Center vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani, pri čemer zadnja štiri leta dela doktorat in specializacijo srčne kirurgije v mestu Hasselt v flamskem delu Belgije. Ujeli smo ga na obisku pri domačih v Dobju.
Ko brskam po spominu, ugotavljam, da ste bili že zelo zgodaj odločeni, da boste v življenju zdravnik.
Da. Nedolgo nazaj me je na šolski proslavi ogovorila nekdanja učiteljica biologije. Dejala je, da sem že v petem ali šestem razredu rekel, da bom srčni kirurg. Sam se tega ne spominjam, ampak očitno sem že vedel, kaj govorim (smeh).
Že vpis na medicinsko fakulteto je za marsikoga nedosegljiv, specializacija iz kirurgije v nadaljevanju še toliko bolj. Kakšna je bila vaša pot?
Na začetek specializacije za srčno kirurgijo se pri nas kar dolgo čaka. Kakšna tri leta v povprečju. Če prištejemo še šestletno obdobje specializacije, vse skupaj traja skoraj deset let. Marsikdo ni pripravljen toliko časa, družinskega odrekanja in še česa žrtvovati za ta cilj. Na začetku jih je veliko, ki imajo to željo, a si mnogi na poti premislijo. Po drugi strani je v tistih treh letih dovolj priložnosti, da predstojniki ugotovijo, če si sploh iz pravega testa za takšno delo. Pri meni je pač tako naneslo, da sem lahko specializacijo in doktorat delal v Belgiji vzporedno. V Ljubljani sem začel, a večina mojega izobraževanja na področju srčne kirurgije je bilo v Belgiji. Že prej, v času študija, sem se imel priložnost udeležiti nekaj izmenjav v Nemčiji, ZDA, kjer v Hustonu dela priznan slovenski kirurg Igor Gregorič, in še kje. Na vsakem koraku sem bil bolj prepričan, da je bila moja otroška želja prava in da je to res tisto, kar bi rad delal celo življenje. Vedno sem si želel znanje nadgraditi v tujini in ko se je ponudila priložnost, sem jo seveda z veseljem pograbil. Konec leta se bodo moja predvidena štiri leta v Belgiji končala.
Tja ste šli s prepričanjem, da se boste po končanem doktoratu vrnili. Zdaj to ni več tako zelo gotovo, mar ne?
Res je. Ta odločitev je zdaj že bolj kot ne dozorela. Imel sem srečo, da sem bil v zadnjih štirih letih del pionirske ekipe v učnoraziskovalnem centru za minimalno invazivno srčno kirurgijo. To, kar smo v štirih letih skupaj zgradili, bi bilo škoda pustiti. Po drugi strani je težko spregledati, da je v Sloveniji sicer lepo živeti, a malo težje delati. Verjetno se to dogaja na vseh področjih. A v zdravstvu se mi zdi, da je še posebej veliko nepotrebnih preprek, ki ljudi ovirajo, da bi iz svojih zmožnosti naredili največ. Včasih je posredi denar, spet drugič hierarhija, konkurenca ali kaj tretjega.
Ko govoriva o hierarhiji, v medicini ste srčni kirurgi uvrščeni precej visoko. Se to čuti v rivalstvu med kolegi?
V Sloveniji ne. Moja izkušnja je bila pozitivna in lahko bolj govorim o prijateljstvu in sodelovanju kot o konkurenci. Problem srčne kirurgije – in še katerega področja v zdravstvu pri nas – je v tem, da kakovost in napredek slonita na predanosti posameznikov in ne na sistemski ureditvi. V Belgiji je sistem v osnovi naravnan tako, da vsakemu posamezniku omogoči ne ravno vse, a vsekakor maksimalen razvoj glede na njegove sposobnosti in objektivne okoliščine. Tako se z manj energije doseže več. Tu pa vidimo ljudi, ki vlagajo nadčloveški napor za precej boren učinek. Gospodarska kriza je te anomalije samo še poglobila. Zdaj je možnosti, da bi dobrega posameznika nagradili, še manj. Tako imamo na vsakem oddelku enega ali dva človeka, ki vlečeta voz naprej, sta pripravljena vse svoje življenje podrediti delu za dobrobit bolnikov, večino ljudi, ki načeloma delajo korektno, in povsod nekaj takšnih, ki se »šlepajo«. Sistem vse to izenači v sivo enakovrednost. To vodi v otopelost in brezbrižnost.
Vaše področje tudi v stroki velja za zelo napredno.
Gre za minimalno invazivno metodo srčnih operacij, ki je med bolj naprednimi, lahko rečemo, da orjemo ledino. Smo eden od petih izobraževalnih centrov na svetu, kjer endoskopsko opravljamo tudi zelo zahtevne srčne posege, revaskulizacijo koronarnih žil in podobno. Ta tehnika je sicer prisotna že od sredine 90. let prejšnjega stoletja, po letu 2000 je doživela resen razmah. Zdaj smo jo z drugih medicinskih področij prenesli v srčno kirurgijo in večino operacij naredimo na ta način. Gre za poseg, kjer skoraj ni mogoče videti krvi, bolniku ne odpremo prsnega koša, posledično je manj možnosti za zaplete, hitrejše je okrevanje. Seveda srce še vedno ustavimo in sledimo enakim protokolom kot pri klasičnih operacijah. A gre za temeljno spremembo miselnosti, ki od kirurga zahteva veliko dodatnega truda, pri čemer je bistvena korist za bolnika.
Se spominjate svoje prve operacije?
Seveda. Vsaka operacija je po svoje »fascinantna«. Gre za srce, ki je poseben organ, že zato, ker bije. Vse se vrti okrog tega bitja, ki ga moraš ohraniti ali izboljšati. Gre za simboliko življenja in občutek, ko prvič držiš srce v rokah, je nepozaben.
Razmišljate o ljudeh, ki ležijo na vaši operacijski mizi?
Velikokrat. Sicer bi bil samo mehanik, tega pa ne bi hotel. Najlepše je, če se lahko z bolnikom že prej spoznaš, se seznaniš z njegovo družinsko in osebno anamnezo, z njegovimi pričakovanji in dvomi. A to ne vpliva na to, kako dober kirurg si. Ko gre za operacijo, moraš ohraniti treznost in objektivnost, tvoja osnovna naloga je, da jo opraviš najbolje, kot je mogoče. A se mi zdi, da za človeka po operaciji lažje poskrbiš, če poznaš njegovo zgodbo. Zaradi tega si boljši zdravnik.
Pred časom smo v Novem tedniku predstavili zgodbo vašega soseda iz Dobja, ki od presaditve srca šteje rojstne dneve od začetka. Šest jih je že naštel. Izjemno veliko mu je pomenilo, da ste bili tudi ti pri njegovi operaciji, čeprav ste bili še zelo na začetku.
Zelo dobro se spominjam, bilo je sredi noči in tudi meni je veliko pomenilo, da sem bil tam. Bil sem zgolj asistent, a sem se lahko z njim pogovoril in ga pomiril. To je samo še en dokaz, da tudi pri kirurgiji ne gre zgolj za tehnično izvedbo, ampak šteje tudi človeški odnos.
Kako pomemben dejavnik za uspeh operacije je zaupanje bolnika?
Velik. In treba ge je pridobiti pred operacijo. Potem gredo ljudje z lažjim srcem na poseg, če se tako izrazim. Če tega ni, lahko operacija mine brez posebnosti, a so ljudje kar naprej na preži, kaj bo šlo narobe, so negativno nastrojeni in posledično nezadovoljni. V vsakem primeru moraš biti malo psihologa, imeti občutek za empatijo, na neki ravni se moraš povezati z ljudmi in lahko rečem, da mi to kar uspeva. Tudi v tujem jeziku mi ne dela preglavic.
Ste imeli vsaj na začetku težave z jezikom?
To je še ena stvar, za katero se moram zahvaliti osnovni šoli v Dobju. Bili smo namreč ena redkih šol, ki je kot prvi tuji jezik imela nemščino. Angleščina dandanes ni problem, ker smo na vsakem koraku bombardirani z njo, nemščino pa se v srednji šoli dobro naučiš le, če se izjemno poglobiš. Zame je ta jezikovna prednost pomenila, da sem se flamščine oziroma nizozemščine v pol leta naučil dovolj dobro, da sem brez težav komuniciral na viziti. Od začetka sem s kolegi sicer govoril v angleščini, bolnišnica pa mi je tako kot pomoč pri iskanju stanovanja in drugih zadev takoj ponudila tudi individualni tečaj jezika. Po štirih letih imam še vedno naglas, ravno toliko, da bolniki mislijo, da sem iz valonskega dela Belgije (smeh).
Prej ste govorili o tem, kako pomemben je celo v kirurgiji človeški odnos. Pri nas se zdi, da ljudje zdravnikom najpogosteje zamerijo prav odtujenost in vzvišenost.
In sva spet pri sistemu. Točno se ve, kaj spada k operaciji, pri čemer čas za pogovor z bolnikom ni nikjer predviden. Zdravnik, ki si ga vseeno vzame, si ga v obsegu prostega časa ali neplačanih nadur. To so seveda najboljši zdravniki, a za visoko ceno. V Belgiji je nekaj najbolj samoumevnega, da pride bolnik pred operacijo na posvet k svojemu kirurgu in se potem odloči, kako naprej. Normalno je, da bolnik pozna zdravnike, s katerimi ima opravka. V Sloveniji pa je skoraj nemogoče priti do glavnih kirurgov. Zanimiva se mi zdi ta razlika med kapitalističnim sistemom na eni strani, ki je zelo socialen in topel, in našim postsocialističnim, ki bi moral biti socialen, a je zgolj za vse enako slab. Ljudje se ne pritožujejo brez vzroka, da se počutijo kot številke. V Belgiji je vse bistveno bolj osebno, a so zato tudi delovni dnevi precej daljši.
Ko gledate na naše razmere od daleč, zvenite precej kritično.
Res ne bi rad zvenel kritizersko. Treba je vedeti, da je slovenska srčna kirurgija na zelo visoki ravni. Slovenski bolniki so v svetovnem merilu izvrstno oskrbljeni. A to je zaradi dobrih zdravnikov – kljub sistemu, ne zaradi njega. Če pustimo ob strani, da minimalno invazivna srčna kirurgija pri nas še ni razvita, bi na sedanjo stopnjo lahko prišel morda v desetih letih, če bi bila izpolnjena cela vrsta pogojev. Kjer delam zdaj, pa je takšen napredek normalen, ker te sistem enostavno ponese s seboj.
Boste torej med tistimi mladimi, o katerih govorimo kot o izgubljenem slovenskem potencialu?
Nikakor. Kirurška veja, ki jo razvijamo, ni alternativna slepa veja, je metoda prihodnosti in čez nekaj let jo bodo uporabljali povsod. Razvoj gre pač v to smer. Trenutno ostajam v Belgiji, a težko rečem, kaj bo prinesla prihodnost. Ko gre za izmenjavo izkušenj, za prenos znanja, bom vedno naredil vse, kar je v moji moči, da bo tudi slovenska srčna kirurgija sledila najsodobnejšim smernicam.
Vam je bilo težko sprejeti drugačen način življenja v tujini, se navaditi, da je to zdaj vaš dom?
Sprva se je tudi štiriletno obdobje zdelo začasno. Po dveh letih sem ugotovil, da prednosti na profesionalnem področju odtehtajo tisto, zaradi česar je v Sloveniji lepo živeti. Ljudje v Belgiji si niti ne predstavljajo, kaj pomeni resnična kakovost življenja. Tam si tega ne moreš kupiti niti z veliko denarja. Živim v mestu, ki je primerljivo s Celjem. Dobro sem se vključil, imam širok socialni krog, veliko prijateljev, skratka živim njihov način življenja z vsemi prednostmi in slabostmi. S to razliko, da vem, da je lahko drugače.
Kaj najbolj pogrešate?
Slovenijo. Pogrešam domačo hrano, relativno bližino morja in predvsem pristnost ter spontanost. Ko pridem domov, še vedno lahko pokličem prijatelje in bodo skoraj zagotovo našli čas za pivo ali kavo. Tudi v Belgiji jih lahko pokličem, ampak prost termin v urnikih bomo našli šele v približno dveh tednih.
Kako preživljate prosti čas?
Med tednom ga v bistvu nimam. Moj delavnik traja od jutra do večera, začenjam ob osmih zjutraj in končam ob osmih ali devetih zvečer. Konci tedna so načeloma prosti, četudi velikokrat v pripravljenosti. Takrat čas izkoristim za športne aktivnosti, predvsem za kolesarjenje, za kar so v Belgiji izvrstni pogoji. Ko imam dopust, nekajkrat na leto pridem v Slovenijo. Uradno sem še vedno »Dobovčan« (smeh). Prav nobene potrebe ne čutim po potovanjih v kakšne oddaljene eksotične kraje. To mi trenutno povsem ustreza.
In družina?
Se še ni zgodilo (smeh). Očitno ste mi Slovenke postavile previsoke kriterije. Še vedno verjamem, da bo moja bodoča žena Slovenka. Sicer pa se mi zdi, da Belgijci odnose jemljejo precej bolj zlahka. Hitro se poročijo in hitro ločijo, če so vmes že otroci, to ni posebna ovira. Jaz pa si družino in partnerstvo predstavljam drugače. In zato bom počakal na pravo (smeh).
Pripeljete kdaj belgijske prijatelje tudi v Slovenijo?
Skoraj vsako leto kakšno skupino. Kljub temu da je Slovenija v srcu Evrope, nas komaj poznajo. Vsi so navdušeni nad našimi kraji, nad ljudmi, nad tem, da toliko ljudi govori tuje jezike, nad hrano … Da bi se v Slovenijo kdo kar na prvo žogo odpravil na počitnice, pa se zgodi res redko.
Je mama bolj ponosna na vas ali vas bolj pogreša?
(Smeh) To morate vprašati njo, ampak mislim, da me bolj pogreša.
Kaj je prva stvar, ki vas pričaka, ko pridete domov? Goveja juha?
In kaša (smeh). Čisto vsakdanje kmečke stvari so mi dragocene. Ko sem nekoč belgijske prijatelje povabil na ričet, so bili povsem navdušeni. In potem so ga skuhali tudi v Belgiji in me povabili na večerjo. Človek povsod najde delček domovine.
SAŠKA T. OCVIRK
Foto: GrupA

»Otroci so v šolah in vrtcih do šestih popoldne, če je po tej uri že kateri od staršev doma, je že kar dobro. Sicer so otroci zvečer z varuškami. Časa za družino med tednom skoraj ni. Kar je žalostno. Kaj je lahko lepšega, kot če lahko popoldne preživiš s svojimi otroki?«

»Kakovost življenja je v Sloveniji še vedno neprimerljivo boljša kot v Belgiji. Živim tako, kot živijo moji kolegi. Problem je v tem, da oni ne vedo, da je lahko drugače. Jaz pa …«

»V življenju moraš najti tisto, kar res rad počneš. Takšnih stvari je lahko več, a če najdeš eno, si srečen človek. Če imaš rad svoje delo, ti ni pomembno, kako dolgo delaš, koliko ti za to plačajo in podobno. Dobri rezultati so tisti, ki te polnijo z energijo.«

»Od nekdaj sem vedel, da hočem biti srčni kirurg. Poti so se mi odpirale točno v smeri, ki sem si jo najbolj želel. Zdaj imam srečo, da sem v enem pomembnejših centrov, ki je metodo minimalno invazivne srčne kirurgije postavljal na noge. Pred mesecem sem bil na kongresu v Kanadi, kjer sem predaval petsto srčnim kirurgom s tega področja. Izjemni odzivi so bili in to mi je veliko pomenilo.«

DL3U8695
Foto: GrupA