Njihova hvaležnost je neskončna

11:41

Irena Zupanc: »Vsak lastnik psa bi moral obiskovati pasjo šolo. Ne zaradi psa, ampak zaradi sebe, da se nauči, kako s psom ravnati.«

Vrsto let, še posebej ob izbruhu priljubljenosti socialnih omrežij, se zdi, da na področju zaščite in reševanja živali največ dela v Sloveniji opravijo predvsem aktivisti in prostovoljci. Kljub temu da je država pred leti nekoliko zaostrila zakonodajo na področju ukrepanja v primerih mučenja živali, je zaostritev bolj kot ne sama sebi namen. Ovadb in obsodb zaradi mučenja živali in kazni za pomanjkljivo skrb zanje je zelo malo. To ne pomeni, da takšnih primerov ni, ampak nasprotno: da jih je ogromno. In da bi morala družba resno začeti razmišljati o še večji zaščiti živali, celo o višjih kaznih in še večjem osveščanju o tem, da imeti žival danes pomeni odgovornost in da je človek odgovoren, če za njo ne poskrbi ustrezno.

V zadnjih tednih se namreč na Celjskem kot po tekočem traku vrstijo najdbe odvrženih mladičev, predvsem psov in mačk. Zavetišča po Sloveniji so polna. Mnogo živali je v začasnih namestitvah po domovih prostovoljcev, ki storijo največ za uboge živalske reveže, ki jih nevestni lastniki odvržejo ali zapustijo. Ko smo se odločali za sogovornika, s katerim bi se pogovarjali o brezbrižnosti do živali in mladičkov, o tem, da jih ljudje odvržejo ali celo pokončajo, smo se odločili za Ireno Zupanc iz okolice Celja. S pomočjo živalim se ne ukvarja profesionalno, ni članica nobenega društva, toda s pomočjo socialnega omrežja Facebook in s svojo zavzetostjo pri pomoči živalim že nekaj časa opravlja hvalevredno nalogo. Zaradi nje so vsi mladički, ki so jih v zadnjih tednih našli na Celjskem, uspeli priti v prave roke in pravo oskrbo.

Dvostranski intervju je objavljen v Novem tedniku. 

»Rada imam živali in naredim vse, kar lahko, da bi jim pomagala. In to bi lahko naredil vsak od nas,« pravi Zupančeva, ki je na intervju s seboj pripeljala Calija, devetletnega kosmatinca, ki je v svojem življenju preživel toliko gorja, da je neverjetno. Lani ga je rešila in takrat je ostal pri njej.

Irena Zupanec in njen pes - 5.6.2017 poslana na NT

Ste ob takšni ljubezni do živali zaradi takšnih zgodb še toliko bolj presenečeni nad tem, kar se dogaja, in nad številom živali, ki so odvržene in zapuščene?

Ne. Moram reči, da nisem presenečena, čeprav je tega resnično ogromno. Do te težave prihaja, ker živali niso kastrirane ali sterilizirane, predvsem psi in mačke. Posledično pride do razplodov živali, do odvrženih legel in celo do tega, da lastniki mladičke pobijajo ali jih zapustijo v gozdu. In to je že stalna praksa v Sloveniji. Ne le v Sloveniji, po vsem Balkanu. Zato nisem presenečena. Gre za težavo predvsem na podeželju, ki vsem ni vidno in na očeh.

Kaj je razlog, da se to dogaja? Mar je miselnost ljudi v letu 2017 še vedno takšna, da je to normalno?

Po eni strani da. Ljudje na primer mislijo, če so mačke sterilizirane ali mački kastrirani, da ne bodo pravi lovci. Nekateri recimo menijo, da mora vsaka žival obvezno skotiti vsaj enkrat v življenju, kar sploh ni res. Živali ne razmišljajo, ljudje smo razumski, živali ne. Nimajo tistega občutka, da bi iskali ljubezen pri samcu ali samici, parjenje izvajajo nagonsko. Tretja težava je, da sta za nekatere sterilizacija ali kastracija enostavno predragi. Ne znajdejo se pri tem, da bi prosili za pomoč. Da bi se dogovorili za obročno ali odloženo plačilo. Ljudje ne dojamejo stvari, ki bi rešile nešteto težav in zmanjšale število zapuščenih in odvrženih živali.

Celoten intervju je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika.

SŠol

Foto: SHERPA

Deli