Od neprecenljivega zaklada do razprodaje starega papirja

Kakšna bo usoda grafične zbirke Rogaške Slatine?

14:12

»Grozno,« je z vlažnimi očmi dejala Erna Ferjanič v majhnem lesenem prostoru sredi galerije Aninega dvora. Da je znamenita grafična zbirka šla skozi hude čase, je sicer že vedela. A kot nekdanja vodja Grafičnega muzeja Rogaška Slatina, ki je nekoč skrbno zložila, preverila in popisala vsakega od 40 tisoč listov, je bila ponovno šokirana. »Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi se sama tako grdo obnašala do česarkoli. Žalostna sem, ni drugih besed.«

SAŠKA T. OCVIRK

banner-teal

DL3U3904
Foto: Andraž Purg – GrupA

Kurt Müller je bil legendarni in častni zdraviliški gost že dolgo, preden ga je prvič srečala. Rogaško Slatino je dvakrat ali trikrat letno obiskoval kar 35 let. Ekscentrični Švicar je bil sladkorni bolnik, ki je s pomočjo slatinskih zdravnikov svojo bolezen izjemno dobro obvladoval. »Naklonjenost je bila obojestranska. Po svoje je bil posebnež, s katerim ni bilo vedno lahko shajati. Ampak lahko rečem, da smo se odlično ujeli. Razkazovali smo mu Slovenijo, številne znamenitosti in muzeje. V spominu imam veliko nepozabnih anekdot,« se spominja Ferjaničeva. Müllerja je obiskala tudi na njegovem domu v Švici. Slatinska zbirka je ogromna, a to je bil le delček vsega, kar je ta gospod zbiral vse življenje. Po poklicu je bil trgovec, ki je podedoval starinarno. Kot zbiratelj in poznavalec se je specializiral za stare grafike iz obdobja med 16. in 19. stoletjem. Zbiral je še znamke in bankovce. »Ko je videl, kako skrbno v Rogaški Slatini hranimo njegovo zbirko, je bil izjemno zadovoljen. Ni imel družine. Morda jo je na nek način našel prav tu pri nas. Načrtoval je, da bi nam prepustil še večji del, če ne kar celotno svoje življenjsko delo,« pravi sogovornica. Ob pogledu na stanje zbirke po treh desetletjih je vesela, da ga ni.

DL3U3857
Foto: Andraž Purg – GrupA

Umetniška in dokumentarna zakladnica
Kot pravi Erna Ferjanič, je zbirka na vrhuncu zdraviliške slave postala pomembna turistična pridobitev. »Ogledovali so si jo hotelski gostje, šolarji in številni strokovnjaki.« O tem, da ne gre zgolj za umetniško in zgodovinsko vrednost posameznih del, govori tudi Blaženka First, vodja grafičnega kabineta v Narodnem muzeju Slovenije. »Zbirka je izjemno raznolika – tako po zgodovinskih obdobjih, ikonografiji, avtorstvu in tudi kakovosti. Tako je pri vsaki zbirki. Ampak ta donacija je za Rogaško Slatino in Slovenijo še poseben zaklad. Kurt Müller je točno vedel, kaj, komu in zakaj jo je podaril.« V zbirki so namreč bogate serije topografskih upodobitev naših krajev, portretov naših ljudi, naših noš in drugih zgodovinskih posebnosti.« Strokovnjaki različnih strok so zbirko uporabljali kot pomemben dokumentarni vir slikovnega gradiva na področju botanike, različnih živalskih vrst, oblačilne kulture skozi čas, tehnične zgodovine … »Vizija Kurta Müllerja je želela slatinsko zdravilišče in njegov turizem dvigniti na višjo raven. Prav te umetnine naj bi mu to omogočile tudi na mednarodni ravni. Želel je, da zbirka ostane v kraju,« je odločena Firstova.

DL3U3878
Foto: Andraž Purg – GrupA

DL3U3877
Zlaganje slamic iz kupa sena
Ferjaničeva ni edina prepričana, da zbirka ne bi smela nikoli pristati v rokah novih lastnikov Zdravilišča Rogaška. »Jasno je, da je bila donacija namenjena kraju. ›Moja Rogaška Slatina‹, je vedno govoril gospod Müller in se trkal po prsih.« Konec 80. let prejšnjega stoletja je bila usodno zamujena priložnost, da bi lokalna skupnost zaščitila svoj interes pri lastništvu zbirke. Denarja v podjetju kmalu ni bilo več niti za nujna obrtniška dela na strehi grafičnega muzeja. Zbirko so formalnopravni lastniki zastavili kot garancijo za bančni kredit. Poti navzdol tudi ta finančna injekcija ni ustavila. Leta 2018 je šlo podjetje Zdravilišče Rogaška v stečaj. Z njim upravlja Alenka Gril. »Žal mi je, da je zbirka pristala v istem košu kot vse ostalo premoženje, kolikor ga je še. Kot stečajna upraviteljica na dražbah prodajam vse od nepremičnin do traktorjev. S tako dragocenimi umetniškimi deli nimam pogosto opravka.« Po nasvetu strokovnjakov bo poskrbela za primernejše hranjenje v kovinskih škatlah ter poiskala nekoga, ki bi bil pripravljen zbirko spet urediti in popisati. Stane Rozman in Gabrijela Kovačič iz Pokrajinskega muzeja Celje sta se strinjala, da bi to lahko trajalo zelo dolgo. Kot pravi Rozman, so dosedanje cenitve – zbirka naj bi bila vredna med 2,8 in 4,1 milijona evrov – vprašljive. »Bile so opravljene v tako kratkem času, da ne morejo biti natančne, vsekakor delujejo pretirano.« Ob popolnoma neurejenem in razmetanem gradivu trenutno tudi nihče ne ve, kaj v zbirki je in česa morda ni več.

DL3U3900
Foto: Andraž Purg – GrupA

DL3U3908
Država ima zadnjo besedo
Glavni ločitveni upnik v stečajnem postopku je DUTB, torej država. Možnosti, da bi zbirko kdo kupil v celoti, so majhne. Še posebej če bo uspela pobuda poslanca Sama Bevka (SD), da bi zbirko razglasili za spomenik nacionalnega pomena. Status kulturnega spomenika na lokalni ravni je občina zbirki podelila leta 1995. Lokalna skupnost se je ves čas strinjala, da gre za darilo kraju in svojevrstno nacionalno bogastvo, ki mora biti izvzeto iz vrednotenja podjetja. Žal se to ni zgodilo. »V vsakem primeru je ločitveni upnik tega premoženja Družba za upravljanje terjatev bank, torej država. Z občino dobro sodelujem, vendar bo pod črto svoje morala povedati država,« je dejala stečajna upraviteljica Grilova. S tem se strinja tudi direktor Pokrajinskega muzeja Celje Stane Rozman. »Brez dvoma gre za izjemno dragoceno zbirko, za kraj neprecenljivo. V preteklosti je bilo že zelo blizu dogovora, da bi jo prevzelo ministrstvo za kulturo, če je že ni zavarovalo ob prvih težavah podjetja. Predlagam, da DUTB zastavno pravico prenese na MK, to pa potem odloči, kako naprej. Vsekakor bi bilo prav, da zbirka v Rogaški Slatini ostane. Naš muzej se bo v ta proces vključil, kolikor bo glede na okoliščine mogoče.«
Lahko je razsuti, težje popraviti
Ko bo s prodajo ostalega premoženja zbrala dovolj denarja, bo stečajna upraviteljica naročila ponovni popis zbirke. Na vprašanje, ali bi bila to nalogo pripravljena sprejeti Ferjaničeva, je ta skomignila. »Odkrito povedano, ne vem. Morda imam za kaj takšnega do zbirke preveč čustven odnos. Več kot desetletje smo s tem gradivom rokovali v bombažnih rokavicah, vsak list spravili v posebno mapo, posamezne škatle tematskih sklopov pa spravljali v kovinske zaboje. Ogromno sem se naučila o različnih grafičnih tehnikah. Ko dojameš, kaj je v svojem času pomenila ena takšna podoba, da je bil to edini način, da so v določenem obdobju vizualno opremili časopise, koliko dela in koliko natančnosti je zahtevala ena sama grafična plošča, ostaneš brez besed. Potem zadeva pride v roke ljudem, ki s prezirom premetavajo liste, češ kaj bomo hranili star časopisni papir. Resnično je boleče. Po vseh letih razočaranj nad tem, kar se je dogajalo s to zbirko, težko ohranjam optimizem,« je zaključila Ferjaničeva.