Od razglednic do službe na drugem koncu sveta

14:07

»Potovanja ne pridejo sama od sebe. Zanje se moraš odrekati, varčevati, si preračunati, kaj je vredno pogledati in kaj ne. Dolgo časa nisem imela svojega avta, saj se mi je zdelo bolj pametno hraniti denar za to, da bom lahko šla po svetu.« Tako pravi Anja Kovačič, ki že pet mesecev živi v avstralskem mestu Brisbane in bo tam najverjetneje ostala še do februarja prihodnje leto. Čeprav ni bil njen začetek v deželi »tam spodaj« nič kaj romantičen, danes uživa v mestu s prijetno energijo in opravlja delo predstavnice za stike z javnostmi, ki ji je pisano na kožo. Te priložnosti ni našla tako, da bi se prijavila na oglas za prosto delovno mesto. Dobila jo je po zaslugi pisanja razglednic.

Celjanka Anja Kovačič se je pred desetimi leti s sestro odpravila na svoje prvo daljše potovanje po Tajski in tam spoznala mnogo Avstralcev. Od takrat je razmišljala o potovanju v Avstralijo. Zadnja tri leta je iskala načine, kako bi najugodneje prišla do želenega cilja. Takrat se je prvič ponudila priložnost za pridobitev vize, ki mladim do 31. leta omogoča potovanje po državi in nabiranje prvih delovnih izkušenj. »Zbrala sem pogum in vse potrebne dokumente ter se za odobritev vize prijavila le dva tedna prej, preden sem dopolnila 31 let. Če mi je potovanje usojeno, bom odšla tja, sicer bom Avstralijo obiskala nekega dne, ko bom imela dovolj denarja le za potovanje, sem si dejala.«

rrem_vivid
Kljub vsej lepoti, ki jo vase srka med svojim potepanjem po Avstraliji, sogovornica ugotavlja, da je najsvetlejši biser sveta prav Slovenija.

Slab začetek …

ptr_vivid
Z Wallabyjem iz družine kengurujev se je srečala v parku Granit Gorge, ki je blizu Cairnsa.

Anja se je pred leti kot mlada novinarka že v Sloveniji spopadala z iskanjem dela, redne zaposlitve in zagotavljanjem svoje socialne varnosti. Kljub vsemu naštetemu je bil nov začetek v tuji državi še veliko težji kot doma. Na najmanjši celini sveta se je za delo potegovala hkrati z 20-letniki, ki rade volje za nizko plačo poprimejo za enostavna opravila. »Delodajalci bi me morali glede na moje izkušnje in glede na tamkajšnjo zakonodajo plačati bolje, več bi morali odšteti tudi za plačilo davka. Za redne službe nisem bila primerna, saj se podjetjem ne bi splačalo, da bi me najprej tri mesece uvajala, saj mi je viza omogočala le pol leta dela pri enem delodajalcu.«

Najprej je čistila Airbnb stanovanja v mestu Cairns. Po približno mesecu se je morala sprijazniti, da ne bo šlo drugače, kot da se zaposli v strežbi. Deset dni je delala v treh različnih gostilnah v treh različnih izmenah. Stregla je od 8. ure zjutraj do 23. ure zvečer. Ker je denar z njenega računa kopnel, je želela čim prej zaslužiti čim več. »Spoštujem natakarje in imam rada dobro postrežbo. A to ni delo zame. Pri vsem, kar v življenju počnem, želim biti ustvarjalna,« je dejala. Da ne bi več opravljala dela, ki ji je bilo mučno, se je prijavila za varuško na drugem koncu države. Odšla je v Brisbane, od koder naj bi prihodnji dan odpotovala svoji novi službi naproti. A življenje je zanjo imelo drugačne načrte.

Ko prisedeš k šefovi mizi

Dan pred potovanjem je v eni od kavarn pisala razglednice svojim bližnjim. Takrat jo je ogovoril par. Mož in žena sta ji povedala, da sta tudi sama, ko sta potovala po svetu, domov vedno pošiljala kartice. Anja jima je zaupala, da je tik pred selitvijo, saj ne najde primerne službe. Na precejšnje presenečenje ji je sogovornik ponudil službo v podjetju SEA Electric.

rrem_vivid
Ko svoj priimek srečaš na kažipotu na drugem koncu sveta

Ko je prišla domov, je seveda najprej preverila reference novega znanca, ki je sicer solastnik omenjenega podjetja in je danes njen direktor. »Očitno je dovolj izobražen in ima toliko izkušenj z ljudmi, da je v pogovoru, za katerega sama sploh nisem vedela, da je razgovor za službo, iz mene izvlekel potrebne informacije. V tem sproščenem vzdušju sem mu govorila o tem, kdo sem, kaj si želim, kaj bi rada počela in kakšne so moje sanje.« Prihodnjemu delodajalcu je povedala, da je na tesnem z denarjem in da bi rada začela delati čim prej. Čez dva dni sta že podpisala pogodbo za službo. »On je razumel mojo stisko, jaz sem v koš vrgla letalsko karto za 400 evrov. Vse sem vzela v zakup, a danes imam redne prihodke in delo, ki mi je pisano na kožo.«

Večerno branje zakonov

Anja v podjetju, ki v Avstraliji zaposluje približno 70 ljudi, opravlja delo predstavnice za

fbthdr
Sebek s kengurujem v živalskem vrtu v Brisbanu

stike z javnostmi, ukvarja se tudi s prodajo. Hkrati je prva oseba, ki je zaposlena v evropski podružnici družbe. Ta ima izpostave tudi na Novi Zelandiji, Tajskem in v Združenih državah Amerike. Podjetje opremlja manjše tovornjake, dostavna gospodarska vozila in kombije z električnimi baterijami. Skrbi torej, da bi čim več podjetij, ki uporablja takšna vozila, dizelske motorje zamenjalo z električnimi.

Sogovornica se prej ni nikoli ukvarjala s prometom in z okoljevarstvom. V nov poklic je zaplavala tako, da je zvečer namesto po knjigi posegla po evropski zakonodaji o tovornjakih. »Sem oseba, ki jo zanima veliko stvari. Če bi morala prodajati nekaj, v kar ne verjamem, bi mi bilo težko. Naporno bi mi bilo delati za podjetje, ki na primer prodaja cigarete. Pri tem, kar počnem zdaj, gre za zmanjševanje izpustov v mestih, prihranek denarja in skrb za naravo. V tem sem se našla,« je dejala.

Nekateri za službo, drugi za zasebnost

In kako se način dela v avstralskem podjetju razlikuje od slovenske delovne etike? Anja ugotavlja, da tamkajšnja podjetja niso kaj bolj napredna od slovenskih. Ker Avstralci nimajo nobene delovne pripadnosti, se delodajalci pogosto odločajo za zaposlovanje tujcev, ki bi radi ostali v tej deželi. »Evropejci smo znani po tem, da damo vse od sebe, da smo pripravljeni kdaj delovni čas podaljšati za kakšno uro. Domačini pa so najbolj srečni, ko gredo ob koncu delavnika domov in pozabijo na vse. To je hkrati lastnost, zaradi katere so bolj sproščeni, manj pod stresom in uživajo svoj prosti čas. Veliko lažje potegnejo črto med tem, kaj je njihovo delo in kaj njihovo zasebno življenje.« In razlogi za to? Nikoli se jim ni bilo treba bati za službe in kazati svoje pripadnosti, ugotavlja Anja. Čeprav so vedeli, da so nadomestljivi, so imeli doslej na voljo kopico možnosti za delo. Če ostanejo brez njega, dobijo državljani dobro socialno podporo, ki jim omogoča kakovostno življenje. Zdaj se razmere počasi zaostrujejo in se začenja borba na trgu dela.

Kako pa kaj družba?

Iskanje družbe je nekoliko trši oreh. Popotnica iz Celja je ugotovila, da ljudje hitro pristopijo in jo ogovorijo, ko se pridruži kakšni dejavnosti. A to še ne pomeni, da jo bodo poklicali prihodnji dan, da bi se dogovorili za kosilo, sprehod ali kavo. Manj je možnosti za globoka prijateljstva. Zato se Anja z ljudmi povezuje predvsem s pomočjo socialnih omrežij. Pod okriljem teh so posebne skupine tudi za interesne dejavnosti, kot je na primer hoja v hribe. Sogovornica se bo kmalu pridružila skupini, v katero so povezani ljudje, ki plezajo na naravni steni v mestu Brisbane.

V tem tretjem največjem avstralskem mestu se Anja, ki je sicer zaljubljena v Celje, dobro počuti. Brisbane ima očitno pravo energijo. »Kljub temu da sem v milijonskem mestu s stolpnicami, mi daje ta kraj s parki, palmami, z zelenimi površinami in ogromno reko občutek svobode. Sicer nisem povsem v stiku z naravo, a lahko vsaj diham. Ni gneče in kaosa. Nisem zaprta v betonski džungli.«

Lahkih nog naokrog

Ker lahko dela od doma, ji to omogoča, da lahko precej potuje. Še posebej jo zanimajo nedotaknjeni koščki narave. Lokalni prevoz tja marsikdaj ne vodi, zato je, ker nima avtomobila, pri odkrivanju želenih zanimivosti včasih nekoliko omejena. Kamorkoli gre, sicer poišče hrib, na katerega lahko spleza. Marsikdaj ima v svojem nahrbtniku tekaške čevlje, da lahko odteče svoj krog po mestu ali bližnjem parku.

rrem
Kamorkoli gre, poišče hrib, na katerega lahko spleza.

Med obiskano državo in domovino vidi precej vzporednic. Obe državi imata slapove, reke, jezera … Slovenija ima morje, Avstralija ocean. Je pa v šesti največji državi na svetu dostop do narave mnogo težji, prav tako tam na ljudi preti več nevarnosti. V morju so strupene meduze, v rekah so krokodili, povsod so opozorila, da je kopanje prepovedano. Nasploh so naše reke čistejše, morje je toplejše, ob čemer Anja vedno znova pomisli, da smo lahko Slovenci res izjemno hvaležni za vse naravne danosti, ki jih imamo skoraj na domačem pragu.

Med naravo obiskane države in domovine je seveda tudi precej razlik. Kuliso lip, brez in smrek, ki jih poznamo v Sloveniji, v regiji Queensland nadomeščajo palme in drugo tropsko rastje. Mnoge rastline, ki jih pri nas poznamo kot lončnice, tam uspevajo pod milim nebom. Še ena razsežnost Avstralije, ki je Slovenija nima, so skalnata in puščavska območja, ki so še na seznamu želja sogovornice. Tja se bo podala jeseni in med drugim obiskala tudi gorovje Uluru.

TINA STRMČNIK
Foto: osebni arhiv

Več v tiskani izdaji Novega tednika!

Za Anjo Kovačič je Celje najljubše mesto na svetu. A tudi Brisbane jo je očaral.

»Obisk Avstralije zame ni neko pogumno dejanje. Je pa nadgradnja vseh mojih dosedanjih potovanj. Doslej sem od doma odšla največ za tri mesece, zdaj me ne bo leto dni. Tako odkrivam nove ljudi, nove kulture, njihov način razmišljanja. Na ta način razvijam tudi sebe.«

rrem_vivid
Eden od presežkov na tem potovanju je bil obisk Whitsundays, otočja vulkanskega nastanka z belim peskom. V okolici otočja se je naša nekdanja sodelavka, danes predstavnica za stike z javnostmi v enem od avstralskih podjetij, potapljala s kiti.

»Pisanje kartic me je pripeljalo do službe. Ko se zdaj odpravim kamorkoli, morda le na kratek izlet, kupim kartice in jih pošljem domov. Temu malemu ritualu se ne odpovem.«

»Potovanja so del mene, tudi doma ne morem biti na miru. Sem ena tistih, ki se ne zna uleči na kavč in početi nič – razen če meditiram.«

 

narocite-nt

Deli