Osnovnošolec ne more biti lastnik pametnega telefona

Miha Kramli – Vodja edine slovenske ambulante za zdravljenje nekemičnih odvisnosti

9:41

Ko sede na stol, deluje utrujeno in izčrpano. O temi, ki naju je pripeljala za isto mizo, zadnje čase govori vedno pogosteje. A nima občutka, da bi ga kdo zares slišal. Kljub vsemu si vzame čas in potrpežljivo oriše pot, ki si jo z digitalnimi mediji tlakuje sodobna družba. Študiral je teologijo, a se je kasneje poglobil v študij družinske dinamike in psihoterapije. Na Fakulteti za socialno delo je študiral še sistemsko družinsko terapijo. Danes vodi ambulanto za bolezni odvisnosti v Novi Gorici. To je trenutno tudi edina ambulanta v državi, kjer se je mogoče zdraviti zaradi nekemičnih zasvojenosti.
Ambulanta obstaja že 25 let. Sprva je bila namenjena predvsem ljudem, ki so jih v svoje kremplje ujeli heroin, kokain in konoplja. A ker je Nova Gorica tudi igralniško središče, so na vrata trkali tudi zasvojenci z igrami na srečo. Kot pravi sogovornik, je bilo nekemičnih odvisnikov le približno pet odstotkov. Njihovo zdravljenje je bilo v veliki meri uspešno. Odkar so se igre na srečo preselile na svetovni splet, je tovrstna zasvojenost dobila povsem nove razsežnosti. Vedno več je tistih, ki so izgubili nadzor nad svojim obnašanjem, ko gre za kockanje, hitro vožnjo, nezdrave medosebne odnose, borzna vlaganja in še kaj. Danes se v ambulanti zaradi tovrstnih odvisnosti zdravi približno petsto ljudi, kar je polovica vseh uporabnikov. Ambulanta velik del svojih aktivnosti namenja tudi preventivnim dejavnostim. V programih, kot je na neodvisen.si, so v 25 letih nagovorili že več kot tristo tisoč ljudi.
Nekemične zasvojenosti so bile ves čas prisotne, a z množično razširjenostjo svetovnega spleta so se tovrstne težave očitno razmahnile čez vse meje.
Naj kar takoj povem, da se ne borim proti novi tehnologiji. Ko govorimo o digitalnih orodjih, ljudje marsikaj pomešajo. Ogromno mladih in odraslih si na socialnih omrežjih in na spletu dopisuje, se pogovarja, posluša glasbo, se uči. Na ta način postanejo zaznavni, nekateri celo slavni. Drugi na celi črti pogorijo in celo umrejo. Težava je v tem, da ne ločujemo dveh osnovnih področij. Če pri delu uporabljamo računalnik, se po določenem času v možganih sproži človeku prijazen proces. Sporoči mu, da je utrujen, da potrebuje predah, da enostavno ne more več gledati v zaslon. Delo na računalniku ne zasvoji. Seveda pušča posledice. Boli vas hrbtenica, trpijo oči, vendar ne boste prišli v položaj, ko enostavno ne boste mogli prenehati delati. Ko pa isto tehnologijo uporabljamo za zabavo in sprostitev, se prej omenjen proces ne sproži. Ne zaznamo utrujenosti, v digitalnih svetovih bi ostajali vedno dlje in vedno globlje. Uporabnike digitalnih orodij, pa naj bodo stari ali mladi, je treba naučiti, kje je tanka meja med delom in zabavo. Če na spletu plačam položnico, sicer ne vidim, kako moj denar odleti na elektro podjetje. A v tem primeru virtualno podpira realni svet. To je dobrodošlo. Do težave pride, ko virtualno vpliva na domišljijo. V tem primeru je proces lahko usoden.
To je trenutek, ko za človeka virtualni svet postane bolj privlačen od resničnosti?
Ko na primer najstnik v skupini ni dovolj telesno in besedno močan, da bi si lahko utrdil položaj med vrstniki, postane črna ovca. Na spletu pa v neki igrici postne izjemno uspešen, obvladuje nasprotnike, se dokaže in zmaguje. V virtualnem svetu dobi tisto, kar mu v resničnem življenju manjka. Žal med virtualnim in resničnim ni nobene povezave. V resničnem življenju bi moral na osebnostne treninge, z resničnimi aktivnostmi bi moral graditi samozavest, v resničnem življenju bi potreboval terapevta in mentorja. Namesto vsega naštetega pa ogromno ljudi svojo praznino zdravi z virtualnim in ko jim to odvzamemo, preprosto ponorijo.

»V virtualnem svetu ljudje vsak dan pobijejo na tisoče ljudi. Morda bi zamahnili z roko, češ, kaj potem. V resničnem svetu tega ne bi storili. Ampak v resnici se njihovi možgani privadijo na nasilje. Prvič v zgodovini civilizacije se dogaja, da nekdo pobije ljudi brez kakršnegakoli razloga. In potem imamo množične poboje v ameriških šolah in trgovskih središčih preprosto zato, ker je imel nekdo priložnost in ker je izgubil vsako presojo o normalnosti takšnega početja.«
»Ko smo razpravljali o družinskem zakoniku, je bilo eno od vprašanj tudi, ali je udarec po zadnji plati nasilje ali ne. Tega sicer ne zagovarjam, ampak kaj je to proti temu, da lahko otrok po ure in ure igra izjemno nasilne videoigre? To je šele nasilje nad otrokom!«

Manjši kot je otrok, večja je lahko škoda zaradi virtualnega nasilja?
Ne samo to. Določeni lobiji so že sistemsko vključeni v nove tehnologije. Njihov osnovni namen je manipulacija. Že dveletni otroci ali celo mlajši dobijo razne elektronske igračke. Zvoki in barve so izjemno močni in možgani se temu prilagodijo. Ko hočemo otroka pri osmih letih spoditi v naravo, ni tam ničesar, kar bi ga zanimalo. V naravi ni dovolj močnih dražljajev, ki bi mu vzbudili zanimanje. Vse skupaj je zanj popoln dolgčas. Takšen ali drugačen zaslon pa ima vse, za kar ga je že v prvih letih življenje tehnologija sprogramirala. In ko otroku to odvzamemo, znori in cepeta do onemoglosti. Elektronska igračka ali zaslon sta edino, kar ga pomiri. Pomemben je še en vidik. Videoigre so označene s starostjo, za katero so primerne. Če piše na igri 8+, to ne pomeni, da jo lahko igra petletnik. Kaj pa se dogaja v praksi? Ker starši nimajo nadzora, že desetletni otroci igrajo igre z oznako 18+. Si predstavljate, kakšne dražljaje bo potreboval ta otrok pri 18 letih, da bo lahko shajal sam s seboj? Žal iz izkušenj vem, da mnogi med njimi končajo v prometnih nesrečah kot odvisniki od hitre vožnje. Ko mladostnik v prvih letih življenja vidi in doživi praktično vse, kar je mogoče, je edini način, da pride v stik s samim s seboj, hoja po robu, tveganje med življenjem in smrtjo.
Prav koristne se elektronske igrače ne zdijo. Bi se morali resno boriti proti njim?
Ne moremo si zatiskati oči pred sodobnimi okoliščinami. Starše je treba usposobiti, da bodo tovrstne igrače ponudili otrokom redko in za kratek čas. Upoštevati morajo označbe in primernost za posamezno starost. Ne prehitevajmo in ohranimo nadzor. Pri vsem skupaj velja opozoriti na še en vidik. Tudi snovalci videoiger priznavajo, da je v njih cela vrsta podzavestnih sporočil. Tako že osemletnika podzavestno sprogramirajo, kaj bo kupoval pri 25 letih. Kapital vse načrtuje dolgoročno. Če so v neki državi prodali toliko in toliko nekih iger, bodo čez deset let lahko prodali toliko in toliko na to vezanih izdelkov.
Tudi starši, ki otrokom omejujejo elektronske naprave, jim težko odrečejo večerno risanko.
Elektronske igračke in zasloni danes žal nadomeščajo večerno branje pravljic, večerno molitev in pogovor. Vse to je nekoč otrokom pomagalo, da so prešli v neko drugo razsežnost, v svet presežnega in domišljijskega. Danes so vse to nadomestile risanke in igrice, ki tega ne podpirajo. Če prvo otroka gradi in usposablja, da je v težkih položajih sposoben zbrati moči, se potolažiti in najti smisel v življenju, virtualne vsebine preprečujejo, da bi sploh razvil zmožnost abstraktnega mišljenja. In prav abstraktno mišljenje nas loči od živali. Ta človekova sposobnost se razvija v socialnih stikih, v igri, z branjem. Zdi se, da danes otrokom načrtno prezgodaj vsiljujejo tehnologijo, da bi preprečili razvoj tovrstnih miselnih sposobnosti. A ne samo to. Prevelika uporaba tehnologije v zgodnjem otroštvu prepreči tudi gradnjo avtonomne vesti. S pravljicami in z večerno molitvijo je otrok nekoč v sebi oblikoval notranjo vest. Človek je dobil kompas, kaj je prav in kaj ne. Lagati, krasti in goljufati se ne sme in konec. Če avtonomne vesti nima, mu drugi povedo, kaj je prav in kaj ne. Če se takšen otrok znajde v skupini, ki mu ponudi drogo, jo pač vzame. Če ima srečo, da se ji izogne, je ne vzame. Človek brez avtonomne vesti je vodljiv. Postane idealen potrošnik. Včasih si je kapital prizadeval do konca izkoristiti človeka kot delavca. Danes ga želi oblikovati v kupca brez razmisleka. Idealen človek prihodnosti bo kupoval tisto, kar bo kapital naložil na police.

»Ne govorim o tem, da bi bilo treba otroke izolirati od vsega tega. A vedeti je treba, kako pogubna je tehnologija za domišljijo. Otrok se lahko z njo igra v omejenem obsegu. V nasprotnem primeru se lahko nekritično povsem izgubi in pot nazaj je za celo družino zelo težka.«
Kar pravite, je zaskrbljujoče predvsem v luči tega, da si danes brez svetovnega spleta in digitalne tehnologije življenja ne predstavljamo.
Svetovni splet res skriva paradoks. Danes v enem dnevu dobimo toliko informacij, kot jih naši predniki niso v dveh letih. Ko slovenska najstnica vidi ameriško starleto z napihnjenimi prsmi in ustnicami, ji želi biti podobna. Možgani so narejeni tako, da prepuščajo in zaznavajo samo »všečno«. In otroci postajajo generacija posnemovalcev, ki nikoli ne razvije lastnega sloga in svoje osebnosti. Danes v ambulanto prihajajo 17-, 18-letniki, s katerimi niti terapije ne moreš izvajati. Ker so samo posnemovalci, zgolj potrošniki, brez lastne vsebine. Potrebovali bi ustanove, v katerih bi te ljudi izoblikovali od začetka. Tehnologija jim je ukradla še tisto malo, kar so v otroštvu razvili. Kot uporabniki svetovnega spleta se moramo danes še toliko bolj boriti proti plitkosti in posploševanju.

»Osnovnošolec ne more biti lastnik pametnega telefona ali tablice. Lahko pa vse to uporablja. Me marsikdo grdo gleda zaradi tega, a starši se ne zavedajo, da so 12-letniki včasih celo noč na telefonu, ki ga skrivajo pod blazino. Pravila morajo biti jasna: ›Lahko uporabljaš telefon, računalnik in igraš igrice, vendar v skupnih prostorih.‹ Otroke moramo usposobiti za uporabo tega hudega orodja, ki lahko prinese svetovno slavo ali pa popoln propad.«

Žal se zdi, da šole in starši pri teh vprašanjih niso vedno na istem bregu.
Sodelovanje med enimi in drugimi je nujno, žalostno pa je, da si večina šol kot največji uspeh pripisuje to, da je v stavbi na voljo wi-fi.
Koliko so otroci stari, ko starši ugotovijo, da imajo vsi skupaj veliko težavo, ki se ji reče zasvojenost?
Preveč. Zato kričim in na vse pretege svarim, da bi moralo biti izobraževanje o tej tematiki že del priprave na zakon in na starševstvo. Ampak večina teh programov je še vedno natrpanih z vsebinami, s katerimi sodoben človek nima kaj početi. Sicer pa gre družinska dinamika nekako tako: otrok več ur na dan igra igrice, oče mu naroči, naj nekaj naredi, fant obljubi, da bo, a čez nekaj ur je še vedno pred zaslonom, ne da bi sploh zaznal očetovo zahtevo ali svoj odgovor. To je alarm, ko je treba uporabo elektronike že bistveno omejiti. Če ne naredimo nič, bo fant čez pol leta brez pravega cilja in namena odpiral računalnik oziroma telefon, zgolj zato, da se bo pomiril. Na tej točki je skrajni čas za resno omejitev dostopa. Če tega ne naredimo, bo otrok skozi prvi dve fazi oblikoval pričakovanje neverjetnega presenečenja in bo ves čas pogledoval na zaslon. V tej fazi se otrok ni več sposoben osredotočiti na nobeno fizično ali umsko delo, otežena sta pomnjenje in učenje. V tej fazi je brez strokovne pomoči ta začaran krog že težko prekiniti. Če mu odvzamemo naprave, postane fizično nasilen in neukrotljiv. Tu potrebujemo pomoč ustanov, ki pa jih v Sloveniji ni. Kar je v osebnosti zakrnelo, je treba s trudom postaviti na novo.

»Zasvojenosti z videoigrami, s telefonom, z odnosi, s kockanjem, pornografijo je veliko težje zdraviti kot kemične odvisnosti. Če gre za navado, smo sposobni neko aktivnost prekiniti. Če gre za prisilno vedenje, moramo zbrati vso notranjo moč, da nam to uspe. Ko gre za zasvojenost, pa nas ne ganejo več nobene zunanje posledice ali grožnje. Zasvojenci izgubijo kompas, ko gre za nasilje in kriminal. Na tej točki se morajo vključiti policija, socialni delavci, psihoterapevti.«
Mnogi starši se vseeno bojijo, da bodo otroci brez tehnologije učno prikrajšani.
Otroci ne bodo čisto nič zamudili. Veliko hodim po svetu in vsaka resna šola, ki jo financirajo starši, strogo omejuje dostop do tehnologije. Študentje na zasebnih univerzah v ZDA imajo na voljo dve do tri ure dostopa do svetovnega spleta za študijske in komunikacijske namene. Zasebni vrtci v Veliki Britaniji ogromno vložijo v razvoj abstraktnega mišljenja in avtonomne vesti. Slovenski zavedeni starši pa še kar verjamejo, da bo otrok bogvekaj zamudil, če bo brez elektronskih pomagal pri učenju. Otrok mora razviti svojo osebnost in postati socialno funkcionalen. To je precej bolj pomembno, kot da je tehnološko pismen.
Ko ste omenjali šole, se zdi, da so v zasebnih precej bolj pozorni na to vzgojno težavo.
Na srečo se tudi v javnih šolah stvari obračajo. Vsaj v vrtcih, se mi zdi, se je navdušenje nad računalniki ustavilo. Dovolj velika kritična masa staršev je tudi preprečila vnos elektronskih učbenikov in pomožnih tehnologij v šolo v še večjem obsegu kot doslej. Predstavljajte si, da otrokom že v prvem razredu snov podajajo z neverjetno dodelanimi računalniškimi prikazi in navidezno resničnostjo. Se bo morala učiteljica v devetem razredu sleči, da bo sploh še s čimerkoli dobila pozornost otrok? V osnovni šoli mora otrok priti do rezultatov in spoznanj peš.

»Danes imamo aplikacije in pametne zapestnice, ki nam štejejo korake in kalorije. Super, če ste sladkorni bolnik. Niti slučajno pa to ni primerno darilo za birmo ali odličen uspeh ob koncu šolskega leta. Aktivnost mora priti iz človeka, ne iz nareka digitalne ure. To je samo še en način, da v ljudeh čim bolj utišajo lasten vzgib in jih podredijo zunanjim vplivom. To je začetek novodobnega suženjstva, ki je precej hujše kot katerokoli v zgodovini.«
Pred časom so policisti v dveh urah našteli kar dvesto kršitev uporabe mobilnih telefonov med napovedanim nadzorom. In to pri odraslih, ki s to tehnologijo niso rasli. Očitno nihče ni varen.
Točno. Naj še enkrat poudarim, da ta pogovor ni naperjen proti novim tehnologijam. Ampak danes imamo polovico ali celo več voznikov zasvojenih s telefonskim zvonjenjem. Takoj morajo biti na dosegu in pričakovanje neverjetnega presenečenja na drugi strani jim zamegli presojo o nevarnosti, o tveganju zase in za druge na cesti. To je resna težava. V ambulanti imamo zaradi tovrstnih zasvojenosti bolnike, stare od deset do 84 let. Tudi slednji prihaja zaradi interneta, ne zaradi droge.

»Digitalna tehnologija bi lahko v prihodnosti povsem preobrazila delovanje družbe. Ne nujno v pozitivno smer. Zato je toliko pomembneje, da gremo med ljudi, da si med pogovorom gledamo v oči, da se gibljemo, da skrbimo za telesno zdravje. In da beremo. Karkoli. Naj bo še tako pogrošen roman. To je čisto nekaj drugega kot še tako zanimiva serija na televiziji.«
Lahko rečeva, da se vse začne in konča v družini?
Vsekakor. In zato mora vsaka družina najti svoj način sprostitve in zabave. Skupen čas mora biti usmerjen v doživetja, ki jih nova tehnologija ne sme prehiteti. In tudi vsak posamezen član družine mora najti svoj način za odklop. Če želi moja žena s prijateljicami v hribe ali če hoče hči na košarko, na to ne smejo biti vezani nikakršni slabi občutki, da je kdorkoli zaradi tega za kaj prikrajšan. Skupna družinska doživetja pa naj vključujejo predvsem fizične aktivnosti.

»Knjiga je edini medij, ki pripelje do znanja. V šolah se je razpaslo prepričanje, da je učenje na pamet nepotrebno mučenje. A samo na ta način možgani dobijo zmožnost, da se naučijo razmišljanja. Danes so ljudje izjemno obveščeni, ampak brez znanja in razumevanja. Zato vsem polagam na srce – berite! Otrokom pravljice, sami zase pa lahko tudi romane. Če se vrnemo v naravo in k branju, imamo dobre možnosti, da se bo civilizacija rešila.«
Glede na smeri, ki jih družba ubira, ste vseeno optimist?
Sem realist. Ljudje se moramo preprosto naučiti ločiti med dobrimi in slabimi obeti. Če pri vprašanjih tehnologije ne bomo znali ločiti med dobrimi možnostmi, jih izkoristiti in se jih veseliti, hkrati pa prepoznati pasti, nam res slabo kaže.
Glede na vse, kar sva povedala, kako to, da imamo edino tovrstno ambulanto na Primorskem?
Že leta si prizadevamo, da bi bilo drugače in da bi tudi zdravljenje nekemičnih zasvojenosti krila zdravstvena zavarovalnica. Zdaj jih ne. V Sloveniji je 18 podobnih ambulant, a z nekemičnimi zasvojenostmi se ukvarjamo samo mi. Pri nas namreč stroške poravnajo donatorji in občina. V preventivni dejavnosti neodvisen.si na ta problem opozarjamo že vsaj 15 let, a se nič ne premakne. V Sloveniji letno zaradi prometnih nesreč umre od dvesto do 250 ljudi. Za vsakega izvemo v medijih. Zaradi kajenja na leto umre 3.600 ljudi, a o tem ne govorimo. Zaradi nekemičnih zasvojenosti škoda sega v milijone, razpadajo družine, ljudje delajo samomore, posamezniki propadajo, a se ne zgodi nič. Vse to je merljivo in dokazljivo. Vprašajmo se, zakaj je tako.

SAŠKA T. OCVIRK
Foto: GrupA

_MG_4000

banner-ntrc-martinovanje