Osnovnošolec ne more biti lastnik pametnega telefona

Miha Kramli – Vodja edine slovenske ambulante za zdravljenje nekemičnih odvisnosti

9:41

Ko sede na stol, deluje utrujeno in izčrpano. O temi, ki naju je pripeljala za isto mizo, zadnje čase govori vedno pogosteje. A nima občutka, da bi ga kdo zares slišal. Kljub vsemu si vzame čas in potrpežljivo oriše pot, ki si jo z digitalnimi mediji tlakuje sodobna družba. Študiral je teologijo, a se je kasneje poglobil v študij družinske dinamike in psihoterapije. Na Fakulteti za socialno delo je študiral še sistemsko družinsko terapijo. Danes vodi ambulanto za bolezni odvisnosti v Novi Gorici. To je trenutno tudi edina ambulanta v državi, kjer se je mogoče zdraviti zaradi nekemičnih zasvojenosti.
Ambulanta obstaja že 25 let. Sprva je bila namenjena predvsem ljudem, ki so jih v svoje kremplje ujeli heroin, kokain in konoplja. A ker je Nova Gorica tudi igralniško središče, so na vrata trkali tudi zasvojenci z igrami na srečo. Kot pravi sogovornik, je bilo nekemičnih odvisnikov le približno pet odstotkov. Njihovo zdravljenje je bilo v veliki meri uspešno. Odkar so se igre na srečo preselile na svetovni splet, je tovrstna zasvojenost dobila povsem nove razsežnosti. Vedno več je tistih, ki so izgubili nadzor nad svojim obnašanjem, ko gre za kockanje, hitro vožnjo, nezdrave medosebne odnose, borzna vlaganja in še kaj. Danes se v ambulanti zaradi tovrstnih odvisnosti zdravi približno petsto ljudi, kar je polovica vseh uporabnikov. Ambulanta velik del svojih aktivnosti namenja tudi preventivnim dejavnostim. V programih, kot je na neodvisen.si, so v 25 letih nagovorili že več kot tristo tisoč ljudi.
Nekemične zasvojenosti so bile ves čas prisotne, a z množično razširjenostjo svetovnega spleta so se tovrstne težave očitno razmahnile čez vse meje.
Naj kar takoj povem, da se ne borim proti novi tehnologiji. Ko govorimo o digitalnih orodjih, ljudje marsikaj pomešajo. Ogromno mladih in odraslih si na socialnih omrežjih in na spletu dopisuje, se pogovarja, posluša glasbo, se uči. Na ta način postanejo zaznavni, nekateri celo slavni. Drugi na celi črti pogorijo in celo umrejo. Težava je v tem, da ne ločujemo dveh osnovnih področij. Če pri delu uporabljamo računalnik, se po določenem času v možganih sproži človeku prijazen proces. Sporoči mu, da je utrujen, da potrebuje predah, da enostavno ne more več gledati v zaslon. Delo na računalniku ne zasvoji. Seveda pušča posledice. Boli vas hrbtenica, trpijo oči, vendar ne boste prišli v položaj, ko enostavno ne boste mogli prenehati delati. Ko pa isto tehnologijo uporabljamo za zabavo in sprostitev, se prej omenjen proces ne sproži. Ne zaznamo utrujenosti, v digitalnih svetovih bi ostajali vedno dlje in vedno globlje. Uporabnike digitalnih orodij, pa naj bodo stari ali mladi, je treba naučiti, kje je tanka meja med delom in zabavo. Če na spletu plačam položnico, sicer ne vidim, kako moj denar odleti na elektro podjetje. A v tem primeru virtualno podpira realni svet. To je dobrodošlo. Do težave pride, ko virtualno vpliva na domišljijo. V tem primeru je proces lahko usoden.
To je trenutek, ko za človeka virtualni svet postane bolj privlačen od resničnosti?
Ko na primer najstnik v skupini ni dovolj telesno in besedno močan, da bi si lahko utrdil položaj med vrstniki, postane črna ovca. Na spletu pa v neki igrici postne izjemno uspešen, obvladuje nasprotnike, se dokaže in zmaguje. V virtualnem svetu dobi tisto, kar mu v resničnem življenju manjka. Žal med virtualnim in resničnim ni nobene povezave. V resničnem življenju bi moral na osebnostne treninge, z resničnimi aktivnostmi bi moral graditi samozavest, v resničnem življenju bi potreboval terapevta in mentorja. Namesto vsega naštetega pa ogromno ljudi svojo praznino zdravi z virtualnim in ko jim to odvzamemo, preprosto ponorijo.

Intervju lahko v celoti preberete v Novem tedniku 28. septembra 2017. 

»V virtualnem svetu ljudje vsak dan pobijejo na tisoče ljudi. Morda bi zamahnili z roko, češ, kaj potem. V resničnem svetu tega ne bi storili. Ampak v resnici se njihovi možgani privadijo na nasilje. Prvič v zgodovini civilizacije se dogaja, da nekdo pobije ljudi brez kakršnegakoli razloga. In potem imamo množične poboje v ameriških šolah in trgovskih središčih preprosto zato, ker je imel nekdo priložnost in ker je izgubil vsako presojo o normalnosti takšnega početja.«

»Ko smo razpravljali o družinskem zakoniku, je bilo eno od vprašanj tudi, ali je udarec po zadnji plati nasilje ali ne. Tega sicer ne zagovarjam, ampak kaj je to proti temu, da lahko otrok po ure in ure igra izjemno nasilne videoigre? To je šele nasilje nad otrokom!«

StO
Foto: GrupA

_MG_4000