Petdeset let od valete na Vranskem

14:57

Sošolci, ki so v letu 1969 končali osemletko v takratni Osnovni šoli Vransko, so bili pisana druščina z vseh vetrov: z Vranskega, iz Tabora, z Gomilskega, iz Šentgotarda, Motnika in Špitaliča. Okroglo obletnico so obeležili že junija z izletom v Prlekijo, a ker so ugotovili, da jim druženje veliko pomeni, so se v začetku decembra ponovno dobili. Tokrat na Vranskem.
Z vodnico Tanjo Goropevšek so si ogledali zanimivo muzejsko zbirko v rojstni hiši knjigarnarja, založnika in mecena Lavoslava Schwentnerja, ki je prijateljeval z Ivanom Cankarjem in izdajal njegove knjige ter knjige drugih pesnikov in pisateljev slovenske moderne. V času šolanja se o njem ni govorilo, zato je bila pripoved vodnice še toliko bolj zanimiva.
Nato so po petdesetih letih prvič obiskali svojo šolo. Prijazno jih je sprejela ravnateljica Majda Pikl, ki jih je popeljala po starem delu šole, jim povedala, kako se je šola v pol stoletja spremenila, povečala, kar dvakrat vmes spremenila ime. Vsakemu je podarila knjigo Knjižnica – srce šole.
Prav vznemirljivo je bilo ponovno sesti v šolske klopi in v razredih obujati spomine na skupne dni in na učitelje. Slavica Plavčak in Adi Zore sta bila razrednika. Poučevali so tudi Milica Pečovnik, Julka Golob, Tilka Raner, Matilda Zupanc, Zdenko Puncer, Mirko Gorišek, Lilijana Lukman, Janko Križnik, Slavko Skubic, učiteljica Vika in drugi. Veliko so jih naučili in šele zdaj vedo, kako lepa so bila ta njihova skupna leta.
Takrat ni bilo telefonov in računalnikov. Učno snov so pisali na tablo in v zvezke, učili so se iz učbenikov, delovnih zvezkov takrat še ni bilo. Pisali so z nalivnikom, kemičnih svinčnikov niso smeli uporabljati. A ni bilo slabo. Ob pisanju in prepisovanju so si urili spomin in pisavo so imeli veliko lepšo, kot jo imajo učenci zdaj.
Tako je bilo pred več kot pol stoletja. Šola je danes večja, bolj moderna, pouk je drugače organiziran. Toda takrat je bil njihov čas in tudi v takratni šoli so se dobro počutili. Mnogi so tudi kasneje uspešno nadaljevali šolanje, si ustvarili kariero. Ugotavljajo, da so se kar vsi in vsak po svoje v življenju dobro znašli.
Od njihovih sošolcev je zagotovo najbolj znan Izidor Pečovnik – Dori, duhovnik v Berlinu, imajo pa tudi matičarko, pogrebnico, javnega tožilca, učiteljico, glasbenika, kmete, uspešne podjetnike, a tudi študente, ki niso doštudirali, a so se v življenju bolj ali manj dobro znašli. Skratka za krste, poroke, pogrebe, jubileje – za vse lahko poskrbijo sami.
Pri Slovanu na Vranskem so sedli k poznemu kosilu, zapeli ob zvokih harmonike sošolca Francija Blatnika in si obljubili, da se bodo naslednje leto spet dobili.

MARINKA MOŠNIK
Foto: Luka Rojnik

_DSC3525

Deli