Po prleškem vinskem raju

V Jeruzalemu menda zvon želja izpolni vse želje, še zlasti tiste, povezane z vinom – Ostale pa, ko se spet vrnete

10:25

Srce nas vleče tja, kjer se počutimo dobro, sprejeto in dobrodošlo. Mene vedno znova vleče med čudovite prleške griče, med vijugaste terasaste gorice, polne vinskih trsov, ki vsako leto znova obljubljajo vrhunsko kapljico.

zracni-jeruzalemMinulo sobotno dopoldne ni bilo treba veliko prepričevanja, da se je naša četica spravila v avto in se odpeljala proti Prlekiji. Naši že vedo, da so tam med pojočimi klopotci, dobro uro vožnje iz Celja, doma nezamenljiva smetanova gobova juha, meso iz ›tünke‹ in neizčrpno veliko novih možnosti pohajanja ali obiskov katere od znamenitosti. Tokrat smo se namenili v Jeruzalem, ki po hebrejsko pomeni mesto miru, gre pa za vas z nekaj hišami in nekaj deset prebivalci. Ime Vinska cesta Jeruzalem pa nosi širše območje okrog te vasi.
Kraj je dobil ime po sliki Žalostne Matere božje, ki je na glavnem oltarju romarske cerkvice v vasi. Žal gre za kopijo, saj so prvotno sliko ukradli. Tisto prvo sliko naj bi prinesli križarji in romarji iz Jeruzalema v Sveti deželi v začetku 13. stoletja. Na mestu, kjer je zdaj v cerkvi glavni oltar, je nekoč stal molitveni stolp za priprošnje in zaobljube križarjev in romarjev, ki so hodili v Sveto deželo. V 13. stoletju so na tem mestu križarji nemškega viteškega reda zgradili kapelico, ker je stolp postal premajhen. Današnjo cerkev sta dala zgraditi zakonca, ki sta se v 17. stoletju pri Žalostni Materi božji zaobljubila za njeno gradnjo, če bosta preživela kugo.
V srednjem veku je ozemlje današnjega Jeruzalema Friderik Ptujski dal v posest nemškemu viteškemu redu. Na stropu nad glavnim oltarjem je še vedno njegov križ, cerkev pa je v lasti križniškega duhovnega reda.
Ko smo si ogledali cerkev, je bil čas za okrepčilo. Priložnosti, kje se odžejati in napolniti malho, je izjemno veliko. Hrana je domača, kakovostna, pripravljena na pristen prleški način. Z veliko smetane, odličnega mesa in okusne zelenjave. In zraven sodi seveda prvovrstna bela ali rdeča kapljica domačega vina, v teh dneh vam natočijo tudi že mlado vino. Tudi otroci dobijo na mizo domač jabolčni sok sadežev iz tamkajšnjih prikupnih vinogradov.
A Prlekija ni bogata zgolj z vinsko trto. Zato smo popoldansko potepanje nadaljevali ob spoznavanju tistih osebnosti, ki so pustile pomemben pečat tudi na drugih družbenih področjih. V Radomerščaku smo si ogledali rojstno hišo jezikoslovca dr. Franca Miklošiča, v Cerovcu pa prvi dom pesnika Stanka Vraza. Iz teh krajev prihajajo tudi filmski ustvarjalec Karel Grossmann, skladatelj Slavko Osterc in akademski slikar Ante Trstenjak. Otroci so si z zanimanjem in zadnjimi atomi moči ogledali še staro kmečko orodje in stroje v Cubru.
Naš družinski izlet smo zaokrožili še z enim postankom pri cerkvi Jeruzalemske Žalostne Matere božje. Tam je namreč zvon želja. Pravijo, da izpolni vse želje, že zlasti tiste, ki so povezane z vinom. Vse ostale pa naj bi izpolnil, ko se spet vrnemo v ta kraj.

MRL, foto: arhiv LTO Prlekija, Ljutomer in MRL

banner-ntrc-martinovanje

Deli