»Po uri petja so dijaki kot prerojeni«

10:53

Spomini na dijaška leta na I. gimnaziji v Celju so lahko zelo različni, a tisti, ki so kdaj peli v pevskem zboru, bodo vselej enotni, ko bo beseda nanesla na to prostočasno udejstvovanje: malokdaj je bilo tako lepo in zabavno kot ravno na vajah in nastopih zbora. K temu so pomemben delež prispevali zborovodje, ki so kakovost zbora dvignili na zavidljivo raven in ga okitili z mnogimi nagradami. Ko je Tomaž Marčič pred desetletjem prevzel vodenje Mešanega mladinskega pevskega zbora I. gimnazije v Celju, je stopil v velike čevlje svojih predhodnikov. A mu to ni povzročalo posebnih preglavic, saj je zbor še vedno med najboljšimi doma in v širšem evropskem prostoru.

Večkrat pove, da je imel srečo, ko je šlo za različne prelomne dogodke v njegovem življenju. Morda je res rojen pod srečno zvezdo ali pa si življenja ne zapleta po nepotrebnem, temveč izkoristi priložnosti, ki se ponudijo, in je hvaležen za vse, kar ima.
Tudi sam je kot dijak pel v gimnazijskem zboru, ko ga je vodila Adriana Požun Pavlovič. »Če takrat ne bi hodil k zboru, se zagotovo tudi kasneje ne bi toliko ukvarjal s tem,« meni Tomaž Marčič, ki trenutno vodi tri zbore, poleg gimnazijskega še dva v Vojniku, kjer je doma: cerkvenega župnijskega in Mešani pevski zbor Forte. V času študija harmonike v Nemčiji je tudi pel v zboru, čeprav to ni bil vselej del študijskega programa. A to mu je bilo v veliko veselje. »Izvajali smo največja zborovska in vokalno-inštrumentalna dela, kar je bil res užitek,« se spominja.
Po študiju se je zaposlil v celjski glasbeni šoli, kjer mlade navdušuje za igranje harmonike. Sam se je zanjo odločil malo »po ovinkih«. »Kot se pogosto dogaja, sem tudi sam šel v glasbeno šolo na pobudo staršev. Želeli so, da bi igral harmoniko. A ker je bilo zanimanje za to glasbilo takrat veliko in še malo prestar sem bil pri devetih letih, sem začel igrati blok flavto. Nato sem igral rog in kasneje še trobento. Harmoniko smo imeli doma in sem začel hoditi k zasebnemu pouku k Matjažu Krušiču. Pri tem sem hitro napredoval in na srednjo stopnjo sem se vpisal z rogom in s harmoniko. A ker oboje ni šlo, sem se odločil za harmoniko,« se spominja sogovornik, ki je bil dijak prve generacije srednje stopnje Glasbene šole Celje.
Usmeritev v študij harmonike
V Ljubljani študija harmonike takrat še ni bilo in ni bilo druge možnosti kot odhod v tujino. »Za študij harmonike smo izbirali med Avstrijo in Nemčijo. Na predlog profesorja Andreja Lorberja sem šel poskusit v Trossingen, kjer je poučeval eden od začetnikov koncertne harmonike Hugo Noth. Bil sem sprejet in tam sem končal diplomski študij. Zaradi želje, da bi delal še s kom, sem se vpisal na podiplomski študij v Würzburgu, kjer je poučeval Stefan Hussong, nekdanji študent Huga Notha. Tam sem bil dve leti. Poudarek je bil na igranju. Morali smo pripraviti tri izpitne koncerte, z orkestrom in dva solistična.« Pri študiju mu je bila nekaj let v pomoč štipendija slovenskega ministrstva za kulturo. Čeprav je bilo treba veliko delati in vaditi, ima Marčič lepe spomine na življenje v Nemčiji in na mednarodno druščino študentov, predvsem pa na profesorje. »Že doma sem imel zelo dobre učitelje. Profesor Noth pa je bil človek širine, odprt do študentov. Imeli smo dovolj proste roke pri izbiri programa, od nas je bilo odvisno, kaj bomo naredili. Dal nam je veliko znanja in tudi življenjskih napotkov, zlasti na druženjih po koncertih,« pravi sogovornik, ki se negativnih izkušenj niti ne spomni. »Slaba plat študija v tujini je le, da izgubiš stik s prijatelji doma.«
Mladi in harmonika
Zakaj se je vrnil v Slovenijo? »Verjetno je to tudi stvar značaja. Še vedno sem bil povezan z domačim okoljem, čeprav sem prihajal domov le v času počitnic.« Po vrnitvi je spet imel srečo, kot pravi, saj se je lahko zaposlil v celjski glasbeni šoli, kjer so po tihem računali, da se bo vrnil. V njegovem kabinetu je zloženih nekaj šolskih harmonik, ki čakajo na učence. »Ti se navdušijo za harmoniko tako zaradi njenega pogostega pojavljanja v medijih kot zaradi želje staršev,« pravi Marčič. Mnogi se namreč harmoniko učijo prav zato, da bi lahko igrali narodnozabavne skladbe. Zato je tudi učenje diatonične harmonike v porastu v primerjavi s klavirsko. Tem novostim se prilagaja tudi šola, ki na osnovni stopnji mladim ponudi različne skladbe, tudi ljudske in narodnozabavne, ne le klasičnih. »Otroci lahko po tehnični plati ogromno pridobijo tudi z igranjem teh skladb,« meni učitelj harmonike, ki poučuje tudi na srednji stopnji.
Za otroke je izziv že teža glasbila, ob čemer morajo še vleči meh. Učijo se večinoma na klavirski harmoniki, medtem ko je tista na gumbe v zadnjih letih vedno bolj uveljavljena tudi zaradi lažjega igranja, saj je več tonov na manjšem prostoru, a je cena takšne harmonike višja. Pigini, uveljavljena znamka harmonike, kakršno ima na primer Marčič, stane približno 15 tisočakov.

banner-teal

TC, foto: GrupA

Več v tiskani izdaji Novega tednika

DL3U0837 Praga_Cantat_2019_1920pix_008Uspešen nastop gimnazijskega zbora v Pragi (Foto: Jože Petrak Zajc)

Deli