»Pojemo preveč mesa. To je vsa filozofija.«

S predsednikom Društva za osvoboditev živali Stankom Valpatičem o prehranskih navadah za tretje tisočletje – Nazaj k navadam naših prednikov

9:36

Mnogim že ob besedi piknik zadišijo čevapčiči z žara. Ker smo tako pač navajeni in ker je tako od nekdaj bilo. Piknik, ki ga bo prihodnji konec tedna organiziralo Društvo za osvoboditev živali, je drugačen. Še vedno bo dišalo, še vedno se bo dobro jedlo, a na krožnikih ne bo nobene hrane živalskega izvora. S predsednikom društva Stankom Valpatičem smo govorili o tem, da vegetarijanstvo in veganstvo nista več le stvar osebnega prepričanja ali vrednot. Gre za družbeno odgovornost do človeštva nasploh.
Na Ponikvo pri Šentjurju se je pred dvajsetimi leti preselil iz Prlekije. Dolgo časa je delo na kmetiji usklajeval s službo. Zadnjih nekaj let se je kmetijski pridelavi in predelavi posvetil v celoti. Filozofijo miroljubnega kmetijstva je prinesel iz Nemčije, a kot pravi, gre za proces in prizadevanje, ki se mu je treba zavezati vsak dan znova. Veliko časa posveti tudi aktivizmu za zaščito živali. Pri tem ubira tako imenovano mehko pot. Ker nasilje rodi nasilje, prisila povzroči odpor, zbujanje krivde pa jezo. Prepričan je, da se lahko spremembe zgodijo samo iz notranjosti vsakega posameznika. Ker vsaka še tako majhna in neopazna gesta šteje.
Pikniki in veganstvo gredo za večino ljudi skupaj toliko, kot gresta les in elektrika. Člani vašega združenja zdaj že nekaj let dokazujete, da je lahko tudi drugače.
Najprej se moramo vprašati, zakaj je tako. Zakaj smo tako zelo navajeni na neke vzorce in si tako težko predstavljamo, da bi bilo drugače. Situacija in dogodki po svetu bi nas morali prisiliti k razmišljanju. Mesa pojemo preveč. Še generacijo ali dve nazaj so naši predniki jedli meso ob praznikih in še ob kakšnih redkih priložnostih. Takšne porabe mesa kot danes ni bilo nikoli v zgodovini. To vodi v neslutene okoljske spremembe in težave, a o tem mediji skoraj ne poročajo. Politika si zatiska oči, ampak posledice so že tu.
Ko gre za zdravo, primerno ali priporočljivo hrano, zelo hitro trčimo ob različna filozofska prepričanja in vrednote. Kako ste vi prišli do svojih?
Tu je toliko različic, kot je ljudi. Tudi strokovnjaki se danes ne strinjajo povsem, kaj je zdrava hrana. Zame je pravi tisti način prehranjevanja, ki zagotavlja, da lahko brez težav prehranimo vse ljudi na svetu in s tem ne škodimo planetu, sebi ali živalim. Edini sprejemljiv način prehranjevanja, ki to zagotavlja, je prehrana brez živalskega izvora. Če seveda hočemo, da bo Zemlja gostila tudi naše otroke in vnuke. Če pa pri ravnanju z okoljem ne bomo ničesar spremenili, je vprašanje že, kako bomo preživeli mi. Vsaj ti zadnji dogodki bi nas morali strezniti. Segrevanje morja in taljenje ledu imata hude učinke. Orkani, kot jih še ni bilo, močni vetrovi tudi v Evropi, vročinski valovi in dolga sušna obdobja … Vsega tega nekoč ni bilo in do tega nismo prišli brez vzroka. Malo ljudi se zaveda, da na to vpliva tudi to, kar jemo. Zdrava prehrana je zame tista, ki ne vsebuje živil živalskega izvora, ki je pridelana po načelih miroljubnega kmetijstva, biodinamično ali ekološko.

»Samo predstavljajmo si, kakšen bi bil svet, če bi se odpovedali orožju, tekmi moči in vojnam ter se izognili vsemu hudemu, ki ga vse to s seboj prinaša. Kako bi nam lahko bilo lepo, če bi vsak dal svoj prispevek k skupni blaginji in bi zase vzel toliko, kot potrebuje. To se danes zdi neuresničljivo. Ampak ni tako težko, če bi vsak začel pri sebi.«

»Veliko govorimo o prehrambeni varnosti, ampak država za to ne naredi veliko. Milijonske subvencije gredo v glavnem za živinorejsko dejavnost. Na področju zelenjadarstva in sadjarstva se premika zelo počasi. Nekoč so bile kmetije samozadostne, danes pa se tudi mnogi kmetje s sadjem in z zelenjavo zalagajo v trgovskih središčih. Pri nas se trudimo kupovati čim manj. V trgovino gremo torej po sol, olje in še kakšno malenkost.«

»Da bi bil naš način življenja okoljsko vzdržen, bi morali spet jesti tako kot naši predniki. Sezonsko in lokalno pridelano hrano, ki vsebuje kaše, žita, zelenjavo in sadje. Meso bi lahko bilo na jedilniku ob večjih praznikih in redkih nedeljah. To bi bil dober začetek.«

»Nikogar se ne da v nič prisiliti. Vsak posameznik mora prevzeti svojo odgovornost. Od politike zastonj pričakujemo rešitve. Družbo namreč obvladujejo izjemno močni lobiji, ki živijo na račun mesne in mlečne industrije, zdravil in kemije. Naš glas šteje samo v primeru, ko v trgovini nek izdelek kupimo ali pa ne.«

»Otroke vzgajamo preveč sebično. Morali bi jih naučiti, da smo vsi del človeštva. Če bo dobro mojemu bližnjemu, bo dobro tudi meni. To je vsa logika. Če bi otroke naučili tako živeti, bi se izkoriščanje narave, ljudi in živali zelo hitro končalo.«

Intervju v celoti lahko preberete v Novem tedniku 14. septembra 2017. 

_MG_4101
Foto: GrupA