Pomagal soustvarjati polzelsko košarkarsko pravljico

Dolgoletni predsednik uprave Banke Celje Niko Kač postal častni občan Občine Polzela

9:55

Letos mineva natančno deset let, odkar je dolge delavnike, zahtevne sestanke in uradniško obleko zamenjal za sproščene dneve v družbi žene in štirih vnukov. Konec leta 2008 se je namreč upokojil kot predsednik uprave Banke Celje. Pred kratkim se je preselil v oskrbovano stanovanje v Ljubljano, kjer je bliže svojim otrokom in vnukom, obenem pa slovenska prestolnica ponuja vrsto možnosti za raziskovanje. Kljub vsemu še vedno ostaja močno povezan s svojim rojstnim krajem. Letos jeseni se mu bo iztekel drugi mandat svetnika v polzelskem občinskem svetu.

Niko KačObčina Polzela mu je na nedavni slavnostni akademiji ob občinskem prazniku in ob 20-letnici samostojne občine podelila naziv častnega občana ter se mu na ta način poklonila za zasluge na gospodarskem, športnem in kulturnem področju. »V vrsti priznanj in nagrad, ki sem jih prejel v svojem življenju, je to zdaj pika na i. Biti častni občan v svojem kraju in to na koncu kariere je zagotovo ena od stvari, o katerih nisem mogel niti sanjati.«

Na Polzeli ste se zagotovo najbolj udejstvovali na športnem področju. Pomagali ste soustvarjati polzelsko košarkarsko pravljico. Veliko zaslug imate tudi pri razvoju polzelskega teniškega kluba. Vam je bil šport že od nekdaj blizu?

Šport mi je bil vedno zelo blizu. Na koncu osnovne šole in v gimnazijskih letih sem igral nogomet in bil med tistimi, ki smo v takratni dvorani Partizan nameščali prve košarkarske koše. To so bili tudi prvi košarkarski začetki na Polzeli. Kasneje sem se veliko udejstvoval v Košarkarskem društvu Hopsi Polzela, ki je razcvet doživel po letu 1992, ko so Banka Celje, Kovinotehna in Tovarna nogavic Polzela podpisali sporazum o sponzorstvu. Ko se je Kovinotehna pripojila k Merkurju, je glavno pokroviteljstvo padlo na Banko Celje, ki je bila do leta 2003 glavni sponzor, jaz sem bil predsednik društva. Vrhunski šport ni poceni, a prinaša promocijo in veliko koristi za kraj. Tako je bilo tudi v polzelskem primeru. Ogromno otrok je bilo del košarkarske šole in s tem preusmerjenih od pohajkovanja, brezdelja in drog. Poseben odnos ima človek do kraja, kjer se je rodil, zato je bilo povsem normalno, da me je zelo zanimalo dogajanje na rodni Polzeli, v katerega sem se tudi osebno vključeval.

Pred časom ste se z ženo preselili v Ljubljano, kjer ste na začetku svoje poklicne kariere že živeli in delali. Zakaj odločitev, da ste po vseh teh letih zapustili rojstni kraj in se vrnili v prestolnico?

Če bi poslušal svoje srce, tega koraka ne bi mogel narediti. Z ženo sva ugotovila, da že vrsto let živiva v prazni hiši. Zgradila sva jo pred triintridesetimi leti in bili smo zelo srečna družina, kljub temu da sem v času poklicne kariere zaradi zahtevnosti službe domov hodil bolj ali manj le spat. Glede na to, da sta se otroka preselila v Ljubljano, kjer živita z družinama, in da je za naju vzdrževanje hiše postajajo vedno bolj zahtevno, sva se odločila, da bova storila ta korak in se preselila v prestolnico v oskrbovano stanovanje. Vedno sem menil, da je treba to storiti takrat, ko je to človek mentalno in fizično sposoben narediti še sam.

Večina ljudi vas pozna kot nekdanjega dolgoletnega predsednika uprave Banke Celje. Na tem mestu ste bili dvaindvajset let. Kako se spominjate teh časov?

Moja pot v banki se je začela vzpenjati z odhodom takratnega direktorja, žal danes že pokojnega Vlada Juraka v Nemčijo. Ponudil mi je to mesto in sprejel sem izziv. To so bila res zelo bogata leta tako za moj osebni razvoj kot za banko. Postala je samostojna, po velikosti se je prebila na peto mesto v Sloveniji. Ko smo rasli in se širili, smo v Ljubljani kupili Noricum banko in tam ustanovili glavno podružnico. Kupili smo Hranilnico v Krškem in Hmezad banko, ki je postala naša glavna podružnica v Žalcu. Zelo smo razvili področje mednarodnega poslovanja. Skratka – bili smo zelo prepoznavni.

Banka Celje je imela nekoč dolgoletno tradicijo in velik vpliv. Se vas je njena pripojitev k Abanki dotaknila? Kako ste spremljali vse to dogajanje?

To je ena od žalostnih zgodb. Po mojem odhodu je nastopila kriza, ki se je še posebej odrazila na finančnem področju. Ko je upadla gospodarska dejavnost, je s tem tudi kreditna sposobnost naših komitentov padla in prišlo je do težav v poslovanju. Težko sem sprejel, da je banka morala iti po poti sanacije. Verjel sem, da je banka kapitalsko toliko močna, da bi se lahko sama sanirala. Je pa verjetno res, da tedanje vodstvo, ki je prišlo za mano, ni imelo podpore v nadzornem svetu in širšem okolju. Pritiski so bili močni. In zgodila se je ta pripojitev. Ko je Banka Celje izgubila svoje ime, je spomin na to zelo bogato obdobje kar precej zamrl.

CELOTEN INTERVJU PREBERITE V AKTUALNI ŠTEVILKI NOVEGA TEDNIKA

Niko Kač
Nekdanji predsednik Banke Celje in častni občan Občine Polzela Niko Kač

ŠPELA OŽIR, foto: SHERPA

narocite-nt

Deli