»Pomembneje kot dobro začeti novo leto je dobro začeti vsako novo jutro«

Andrej Pešec, predavatelj programa Znanje za življenje

13:37

»Srečen začetek in srečen konec. Vmes jo še pišem,« vedro odgovori na vprašanje, kakšna je njegova zgodba. Diplomiranega politologa bi pričakovali v kateri drugi službi. Svoji mami o svojem delu odgovori s šalo: »Hodim z zabave na zabavo.« Ker svoje delo tako rad opravlja, ima v resnici takšen občutek. Kot ambasador portala Znanje za življenje si prizadeva z vsakim predavanjem in vsakim medčloveškim stikom vstaviti kamenček v boljši svet in boljše odnose.
SAŠKA T. OCVIRK

DL3U4339
Foto: GrupA

Doma je iz Posavja, in sicer iz Boštanja. Vedno je sanjal, da bo športnik, a so se karte drugače zložile. »Potem sem se nekaj časa iskal. Kdo pa se ne?« Ko je začel odkrivati svet psihološke znanosti, starodavnih modrosti in temeljnih človeških znanj, je odkril tudi svoje poslanstvo. Zadnjih šest let predava po Sloveniji, a tudi na tujem. Otrokom na šolskih parlamentih, staršem o umetnosti vzgoje in motivacije, delavcem v šolstvu o skrivnostih karizmatičnih in spoštovanih učiteljev, v knjižnicah, zavodih in društvih o povezavi čustev ter bolezni in zdravja, študentom o skrivnostih genijev in voditeljev. Obvladovanje stresa, izgorelost, odnosi ter komunikacija in sodelovanje na delovnem mestu pa so tako ali tako že železni repertoar na seznamu več kot 50 različnih predavateljskih vsebin.
Ko ste izbirali poklic oziroma študij, se vam verjetno niti sanjalo ni, kam vas bo zanesla pot.
Danes nas morajo otroci en dan še vprašati za dovoljenje, ali smejo na stranišče, a drugi dan pričakujemo, da bodo z vso odgovornostjo izbrali svojo kariero za celo življenje. To ni dober sistem. Vsaj sam nisem imel pojma, kaj bi počel. Za politologijo sem se odločil iz povsem napačnih razlogov in že prvi teden na »faksu« mi je bilo jasno, da to ni zame. Ampak če nekaj začnemo, je prav, da tudi končamo, in tako sem tudi diplomiral. Trdno verjamem, da bi moral vsak delati tisto, za kar je poklican. Zdaj mi bo zagotovo kdo očital, da nimam pojma, kaj je realno življenje. A resnica je, da je največ infarktov prav ob ponedeljkih zjutraj in da ravno takrat hrbtenica ljudi najbolj boli. V nemogočih položajih vztrajajo zaradi strahu ali pomanjkanja smisla in volje. Verjamem, da nam življenje vedno odpira vrata, če v to vlagamo trud in čas. Ali kot je dejal Brian Tracy – če pet let v neko dejavnost, ki nam je blizu, vlagamo uro časa na dan, se lahko uvrstimo med najboljše na svetu.
Spraševanje, ali naj vztrajamo na utirjeni poti ali nekje drugje zaorjemo ledino, je verjetno nujen del krize srednjih let. Kdaj smo prestari za ta korak?-
Nikoli. Biti star ali mlad je relativno dojemanje. Nikoli ne vemo, kaj nam bo prinesel jutri. Verjamem, da večina ljudi obžaluje preteklost ali čaka na nekaj v prihodnosti. Redki so tisti, ki se zavedajo, da svoje življenje oblikujemo, živimo ravno v tej trenutni situaciji. Narobe je, če predolgo ostajamo v stanju žrtve. Vprašanje v slogu, kaj mi je tega treba, in prepričanja tipa to se ne splača, nič se ne da, nas vedno znova vlečejo v to močvirje. Največja motivacija na poti navzgor je lahko odgovor na vprašanje, zakaj bi bilo vredno ravnati drugače. A roko na srce, to zahteva trud, izstop iz navajenosti, zavzetost. Veliko lažje je živeti – kot to počne večina ljudi – od ponedeljka do petka, jesti, piti, delati, spati in kot edino svetlo točko imeti konec tedna, ko je mogoče vse odklopiti. A vendar obstajajo ljudje, ki so brez radikalnih rezov pri petdesetih naredili preobrat, spremenili kariero, uredili odnose in začeli živeti za nekaj, kar jim osmišlja vsak dan posebej.
Tudi če vzamejo v zakup manj denarja in materialne varnosti?
Ponavadi se izkaže, da glede obilja v življenju stvari kaj dosti ni mogoče premetavati. Ne želim reči, da je vse vnaprej določeno, ampak če hoče človek na enem področju več zaslužiti, mu bo morda na drugem koncu odvzeto na račun zdravja ali odnosov. Bolj smiselno se je vprašati, zakaj smo se znašli v nekem položaju, kaj imamo, kaj znamo in kaj lahko svetu ponudimo. Vse to je namreč povezano tudi s samopodobo, samozavestjo, slabimi navadami in z nefunkcionalnimi odnosi v družini. To je tudi nujen korak, da poskušamo uvideti, kako sami sebe postavljamo v pat pozicijo zaradi stalnega občutka strahu. Zavest, da ni služb, je ves čas nekje v zraku. A kako neumen bi moral biti šef, da ne bi dal dela nekemu izvrstnemu fotografu, predani in strokovni vzgojiteljici …? Res pa pri tem ne gre samo za človeški dejavnik. Ko razvijemo neke lastnosti, veščine, se zdi, kot bi se energetsko dvignili na višjo raven. Vrata se odpirajo. Mene na primer doslej še nihče ni vprašal za diplomo. A ne trdim, da v določenih primerih to ni pomembno.
Vožnja na avtopilot ima torej svojo ceno?
Če plavamo v toku z večino, se moramo nujno ustaviti in vprašati, kaj je narobe. Večino namreč upravljajo zunanji interesi, ki za posameznika niso nujno dobri. Vedno je sumljivo, če je preveč enostavno. Poleg tega nikakor ne smemo sreče zamenjevati z užitkom. Gre za dve zelo različni stvari. Avtopilot je sicer udoben, ni pa zdrav. Zato je eno mojih vodil, da naredim vse, kar lahko, in še malo več.

Intervju lahko v celoti preberete v tiskani izdaji Novega tednika 9. januarja 2020.