Pravica staršev do žalovanja, ko otrok umre med nosečnostjo

10:14

Glede na statistične podatke se vsaka sedma nosečnost konča neuspešno – gre tako za zgodnje splave, mrtvorojene otroke kot za smrt dojenčkov do njihovega prvega tedna. Kljub razmeroma pogostemu dogodku to izgubo v družbi ponavadi molče obidemo. Otrok, umrlih med nosečnostjo ali po porodu, pogosto ne najdemo na pokopališčih. Starši se morajo boriti za svojo pravico do žalovanja. Okolica jih ponavadi sili, naj izgubo čim prej pozabijo ali izgubljenega otroka nadomestijo s ponovno nosečnostjo. Vse to ugotavljajo v društvu Solzice, ki je pred 15 leti nastalo, da bi v družbi spodbudilo sprejemanje tovrstnih smrti in pomagalo žalujočim. Izkušnje društva govorijo o tem, da se starši na svojega otroka navežejo že mnogo prej, preden ga spoznajo.

Petra Paver Urek
Predsednica društva Solzice Petra Paver Urek.

Izguba otroka med nosečnostjo je v nasprotju z naravnimi zakonitostmi. Vsi namreč pričakujemo, da bomo preživeli svoje potomce. »Takrat obstanemo brez besed. Začnemo se spraševati, če je to mogoče,« pravi predsednica društva Solzice Petra Paver Urek. Omenjeno društvo je ustanovila, da bi v družbi spodbudila sprejemanje takšnih smrtnih primerov in ureditev pravnoformalnih zadev ob tovrstnih preizkušnjah. Pred leti namreč starši niso imeli možnosti, da bi se poslovili od otroka in da bi ga pokopali. V Sloveniji ni bilo spominskih parkov oziroma pokopališč za tako majhne otroke. Pomoči za žalujoče je bilo malo, literatura je bila bolj ali manj le strokovna. Do danes se je mnogo spremenilo, zanesenjaki Solzic pa še vedno razvijajo ideje in akcijske načrte, povezujejo se z občinami, pripravljajo izobraževanja v porodnišnicah, organizirajo kongrese in posvete. Da bi žalujočim pomagali ob izgubi in v družbi zmanjšali negotovost ob takšnih dogodkih, skušajo temo približati širši javnosti.

Starši ne žalujejo le v primeru smrti živorojenega otroka, kajne?

Ko na testu za nosečnost vidimo plus, to za nas starše ni plod ali zarodek, ampak otrok, pričakovan in zaželen. Za njega imamo mesto v družini, za njega imamo sanje, prihodnost. Na prvem pregledu ginekolog najprej poišče otrokovo srce, slišimo lahko, kako bije. Ko gre kaj narobe, starši žalujemo tudi za otrokom oziroma nosečnostjo v zgodnjem obdobju in tako je prav. Treba si je vzeti čas, žalovati brez občutka krivde, da naš otrok še ni bil rojen. Tudi okolica mora družini priznati izgubo, ji dati možnost, čas in mesto v družbi.

Kako se odnos do takšnih težkih preizkušenj spreminja v porodnišnicah?

Ko sem začela izobraževati zaposlene v porodnišnicah, so pogosto povedali, da jih na smrt v porodni sobi niso pripravili, da o tem ne vedo dovolj in da ne zmorejo takšnih situacij. Veliko sodelujem z zdravstvenimi delavci in lahko povem, da se večina trudi in je sočutna. Velikokrat se zaposleni v porodnišnicah v svoji lastni stiski zaprejo in si v strahu pred dogajanjem nadenejo masko. Staršem takšen odnos seveda ni v pomoč, ampak v slab spomin, ki bi ga najraje izbrisali iz misli.

Se porodnišnice v želji, da bi ustrezno pristopile do staršev, za pomoč obrnejo na vaše društvo?

V zadnjem času porodnišnice same pripravljajo izobraževanja, posvete in seminarje. Menim, da si tudi po zaslugi našega društva zdravstveni delavci upajo spregovoriti o svojih stiskah. Predstavljajte si babico, ki ima v eni sobi mamico, ki rojeva mrtvega otroka, in v drugi mamico, ki se veseli zdravega dojenčka. Če se poskušamo poglobiti v njena čustva, nam je jasno, da tudi zdravstveni delavci potrebujejo močno podporo pri svojem delu. Izobraževanja, ki jih pripravljamo v našem društvu, so zelo izkustvena. Med drugim prinašamo informacije o tem, kaj starši potrebujejo in kaj se absolutno ne bi smelo več dogajati v porodnih sobah.

Ste lahko bolj konkretni o tem, kaj se vam ne zdi prav?

Veliko staršev na začetku, ko jim je ponujena priložnost, da se poslovijo od otroka, tega ne želi. Menijo, da jim bo še težje. To je le prvi odziv, ki prekriva žalost in strah, a tudi grozo pred tem, da bi pogledali mrtvega otoka. Ampak izkušnje v našem društvu kažejo, da so ti spomini za starše še kako pomembni. Za mamico je pomembno, da začuti otroka, ga poduha, si ga prisloni na prsi, ga fotografira. Da ustvari čim več spominov. Slednji na začetku bolijo, skozi čas pa so edino, kar ostane od tako malega otroka. Ko pride do žalovanja, so nam lahko v veliko pomoč. Družine spomine pokažejo tudi sorodnikom, prijateljem, tistim, ki ostanejo ob žalujočih starših. Ko ljudje slišijo, da je mama splavila otroka, starega 21 tednov, nekateri rečejo, da to še ni bilo živo bitje. Nato vidijo, da je to pravi otrok. Spomini so pomembni. V porodnišnicah bi morali starše spodbujati, naj se poslovijo od svojih otrok, in jim dati dovolj časa ter možnosti za te trenutke.

Svetujete tudi, naj starši umrlega otroka poimenujejo in ga pokopljejo.

Včasih kdo staršem v dobri veri svetuje, da pogreb ni potreben in da jim bo le še bolj hudo. A to ne drži. Pokop ali raztros je najpomembnejši mejnik v žalovanju. S pokopom se del izkušnje konča, začne se nova. Društvo pokop spodbuja. Zato vse večje občine, kjer so porodnišnice, spodbuja k ureditvi spominskih parkov oziroma pokopališč za tako majhne otroke. Iz izkušenj našega društva vem, kako hudo je, ko se starši sprašujejo, kje je njihov otrok. To so hude travme in bolečine, ki otežujejo žalovanje.

TINA STRMČNIK
Foto: Osebni arhiv

VEČ V TISKANI IZDAJI NOVEGA TEDNIKA, kjer lahko o temi preberete tudi pogovor s predstojnikom ginekološko porodniškega oddelka v Splošni bolnišnici Celje mag. Jakobom Korenom. Pa tudi pogovor z Manjo Koren Kodele, ki je tudi sama izgubila otroka v 40. tednu nosečnosti. Kot pravi, svojega sveta kljub težki izgubi ni odela v črnino, ampak je vanj sčasoma spustila sončne barve. Zdi se ji pomembno, da se o tej težki temi pogovarjamo, da starši dobijo strokovno pomoč in da družba resno in sočutno jemlje vsako izgubo otroka med nosečnostjo, zgodnjo ali pozno.

“Otrokom je treba dati pravico do obstoja, ne glede na to, koliko časa so bili s starši ali koliko časa so bili v maminem trebuhu. Če morda še niso zadihali, še ne pomeni, da jih ni bilo. Za to, da lahko starši živijo naprej, je zelo pomembno, da jim damo pravico do žalovanja, do tega, da si vzamejo čas in objokujejo nerojenega mrtvega otroka,” poudarja Petra Paver Urek.

Park zvončkov
Spominski parki za otroke, umrle med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, naj bi bili v vsakem kraju, kjer je tudi porodnišnica. Prvi pogovori, da bi tovrsten park uredili v Celju, so se začeli leta 2006, a prvi pokopi so bili tam možni desetletje kasneje. Najdaljšo tradicijo pri nas ima Park zvončkov na ljubljanskih Žalah, ki je nastal leta 2001.

 

narocite-nt

Deli