Rokerica, ki že ves čas ostaja zvesta narodnozabavni glasbi

8:05

Nedavno je obeležila trideset let glasbenega ustvarjanja, obenem je poleti dopolnila petdeset let. V vseh teh letih je uspela ustvariti zavidanja vredno glasbeno kariero. Kljub temu da je pred leti blišč odrskih luči zamenjala za učilnico, glasbi še vedno ostaja zvesta. Poleg pisanja besedil in glasbe za skladbe se namreč v prvi vrsti posveča solo poučevanju petja. Občasno jo zanese tudi na glasbene odre, ki jih ne obožuje nič manj kot nekoč.

Njen zadnji veliki koncert je bil konec lanskega leta, ko je v Domu II. slovenskega tabora Žalec z velikim slavnostnim koncertom, ki ga je poimenovala IR1 – Praznuj z menoj, obeležila abrahama in tri desetletja glasbenega ustvarjanja. Ob tej priložnosti so se ji na odru pridružili vsi glasbeniki, s katerimi je do zdaj sodelovala. »Odločila sem se, da abrahama ne bom praznovala na klasičen način ob hrani in pijači, ampak da bom ljudi povabila na svoj koncert. Namesto daril so prispevali dobrodelne prispevke za bolne otroke. Denar sem nato namenila ustanovi za pomoč otrokom z rakom,« pojasni Irena Vrčkovnik, ki je s koncertom napovedala novo obdobje svojega glasbenega ustvarjanja.

Nekoč ste bili del številnih festivalov, poslušalci so vaše pesmi vedno zelo lepo sprejeli. Ustvarili ste kar nekaj uspešnic, ki jih je prepevala vsa Slovenija. Ali pogrešate tiste čase in pesmi, ki jih še danes predvajajo?

Zagotovo je prisotne nekaj nostalgije in pogrešam te čase. Obudila sem jih s slavnostnim koncertom v domu II. slovenskega tabora v Žalcu, ko je bila dvorana polna in so obiskovalci prepevali z menoj. A ničesar še ni končano. Še vedno nastopam in prepevam, vendar ne v tako velikem obsegu kot nekoč. Nikoli nisem imela menedžerja, ki bi mi urejal nastope. Že od nekdaj sem navajena, da vse delam sama. Danes se v prvi vrsti posvečam bolj zasebnim zadevam, kot so poroke in podobno, še vedno pa me je občasno mogoče videti tudi na kakšnem večjem odru.

Lani poleti ste se po dolgem času udeležili festivala Melodije morja in sonca. Kako to, da ste se po vseh teh letih odločili za sodelovanje?

Pred časom sem si rekla, da nikoli več ne nom šla na noben festival, potem me je lani marca poklical Aleš Klinar in me s svojim značilnim hripavim glasom vprašal, kakšne načrte imam v življenju. Čeprav sem najprej odklonila, me je nato le prepričal, naj sodelujem na Melodijah morja in sonca. Glede na to, da sem poleti praznovala petdeset let, se mi je to zdela dobra priložnost, da napišem besedilo za skladbo na to temo in jo predstavim širši javnosti. Skladba Številka srca govori, da so leta le številka, v kar sama močno verjamem. Da ne bi bila sama na odru, sem k sodelovanju povabila članice skupine Mjav, ki prav tako prihajajo iz Spodnje Savinjske doline.

Poleti ste, kot sva že omenili, praznovali petdeset let. Pri tem ne moremo mimo vašega mladostnega videza. V čem je skrivnost?

Vsi se spreminjamo, tudi jaz. Je pa res, da mi energije nikoli ne manjka. Morda mi jo dajejo otroci, ki jih poučujem. Mislim, da si energijo kar predajamo, jaz njim, oni meni. Ne oziram se na nenapisana pravila, da naj po štiridesetem letu ženske ne bi imele več dolgih las in da naj ne bi nosile takšnih in drugačnih oblačil. Z dolgimi lasmi se namreč počutim zelo dobro. Do zdaj sem imela že najrazličnejše frizure, od tistih zelo kratkih do paža in podobno. V vsem tem času sem ugotovila, da mora človek poslušati sebe in tako se bo počutil najbolje.

Na glasbeni sceni ste že tri desetletja. Kako zelo se je v teh letih spremenil vaš glasbeni slog?

Odraščala sem v družini, v kateri smo v prvi vrsti poslušali narodnozabavno glasbo z Avsenikom na čelu. Ne glede na to sem bila v najstniških letih rokerica. V prvih glasbenih zasedbah, v katerih sem ustvarjala, smo izvajali vse zvrsti glasbe. Kasneje – v času samostojne glasbene poti – sem ostajala zvesta zabavni oziroma pop glasbi, v nekem obdobju sem ji dodala pridih countryja. Ob strani me je ves čas spremljala narodnozabavna glasba, na »žurih« pa sem že ves čas rokerica.

Se še spomnite svojega prvega koncerta?

Čisto prvega koncerta se ne spomnim. Moji najzgodnejši spomini so povezani s prepevanjem v družini. Ati je bil ljudski godec. Sam se je naučil igrati klavirsko in diatonično harmoniko, bariton, kitaro in »ni da ni«. Imel je magnetofon, na katerega je mene in sestro snemal med petjem, sam pa je predhodno nasnel glasbeno podlago. Pesem Moj očka ima konjička dva, ki sem jo objavila tudi na YouTubu, je moj prvi tonski zapis. Stara sem bila manj kot tri leta. Kasneje sem se vpisala v nižjo glasbeno šolo, kjer sem se na atijevo željo učila igrati harmoniko, čeprav sem si želela igrati violino. Skupaj sva nato začela nastopati. Najprej sem z njim hodila na poroke. Kot osmošolka sem z njim sodelovala na festivalu Graška Gora, kjer sva oba igrala harmoniko in osvojila tretje mesto.

ŠPELA OŽIR
Foto: SHERPA

Več v tiskani izdaji Novega tednika!

»Ne oziram se na nenapisana pravila, da naj po štiridesetem letu ženske ne bi imele več dolgih las in da naj ne bi nosile takšnih in drugačnih oblačil.«

»Odraščala sem v družini, v kateri smo v prvi vrsti poslušali narodnozabavno glasbo z Avsenikom na čelu. Ne glede na to sem bila v najstniških letih rokerica.«

»Sem nomad. Do zdaj sem se selila že petkrat in morda se bom še enkrat.«

Irena Vrčkovnik, praznovanje RD in 30 let kariere
Njeno življenje je glasba. Nedavno je obeležila trideset let glasbenega ustvarjanja, obenem je poleti praznovala petdeset let.

Irena Vrčkovnik, praznovanje RD in 30 let kariere
Za skladbo Številka srca, s katero se je predstavila na Melodijah morja in sonca, je k sodelovanju povabila članice skupine Mjav, ki prav tako prihajajo iz Spodnje Savinjske doline.

narocite-nt