Sejala je ideje, iskala talente in negovala ustvarjalnost

Jožica Salobir je 55 let vodila Kulturno društvo Dobje in 45 let pripravljala prireditev Pokaži, kaj znaš

15:08

Tik preden nam je odklenila vrata kulturnega doma v Dobju, se je vrnila iz Šentjurja. Po 40 letih je ponovno obudila veščino vožnje z avtomobilom. Dokler je živel njen mož Franci, ni vozila. Ko je pred poldrugim letom ostala sama, je za nekaj ur sedla v avtošolo in zdaj krajše poti brez težav opravi sama. »Seveda bi mi sorodniki pomagali, vendar sem rada samostojna,« pove drobna, a samo na videz krhka gospa, ki je že krepko zakorakala v 85. leto.
Rodila se je v Celju, a otroštvo je preživela na Grobelnem. Živela je med ljudmi, ki so jo imeli radi in so jo podpirali, a vendar je spomin na tiste čase grenak. »Šest tednov sem bila stara, ko me je mama zapustila. Prvič sem jo videla, ko sem bila stara 18 let. Po tistem pa samo še na ›parah‹. Oče me je kdaj obiskal in prispeval kakšen dinar za mleko in kakšno žemljico, a s svojimi starši nisem nikoli živela.« Bila je odločena, da bo šla v šolo, in tako se je vpisala na učiteljišče. »Rejnikom sem obljubila, da bom sama skrbela za svoje potrebščine in prevoz. Če mi bosta naklonila hrano in streho nad glavo, bo čisto dovolj.« Že v osnovni šoli je tako hodila pomagat okoliškim kmetom. Med počitnicami na učiteljišču je bila redno med tistimi otroki, ki so čistili plevel na železniški progi med Štorami in Rogaško Slatino. Posebne pomoči ni bila nikoli deležna, a vendar ji je vsem oviram navkljub uspelo.
Dekle s harmoniko in tamburico
Z dekretom je leta 1954 dobila prvo službo na Planini pri Sevnici. Tam je učila pet let. Ko je nekoč pri odprtem oknu igrala harmoniko, je prišel mimo mlad fant in se na mah zaljubil v dekle s smislom za glasbo. Tako je nekoč vsaj pripovedoval njen pokojni mož Franci. »Morda je bilo res nekaj na tem,« se nasmehne Jožica. Njen srčni izbranec jo je povabil v Dobje. »Na staro šolo imam lepe spomine. Učilnice so bile velike in prostorne, le zime so bile težke in mrzle. Še v marcu se je včasih zgodilo, da smo zaradi obilice snega pouk odpovedali.« V razredih je bilo tudi po 40 otrok, kar je pomenilo, da so štirje učitelji na nižji in višji stopnji skupaj učili več kot 300 učencev. Pouk je bil dopoldne in popoldne ter sprva tudi ob sobotah. Jožica je bila tista, ki je prva opozorila, da kraj potrebuje novo šolo. »Resnici na ljubo nam takratno vodstvo Občine Šentjur ni bilo preveč naklonjeno. Nekateri so živeli celo v prepričanju, da bi bilo šolo v Dobju najbolje ukiniti, otroke pa voziti na Planino. Potem so se sprijaznili, da bomo dobili novo štirirazrednico. Ampak mi smo hoteli več. Na srečo so nas v Ljubljani pri tem podprli. Sodobna osnovna šola zdaj v Dobju deluje že več kot četrt stoletja in tega sem zelo vesela.«

Celoten članek lahko preberete v Novem tedniku v četrtek 20. julija 2017. 

_MG_3211
Foto: GrupA