Škarje in glavnik v kovčku ter prešeren nasmeh na obrazu

Silva Završek, frizerka z neizmernim čutom za ljudi, ki ne morejo več v salon

13:21

Hermina Baloh je ena tistih ljudi, ki so v življenju marsikaj lepega odlagali na poznejši čas in se razdajali za bližnje. Otrok nima, je pa dolgo skrbela za onemogla starša. Verjela je, da bo enkrat prišel čas tudi za njiju z možem. A namesto tega je prišla bolezen in kmalu za staršema je izgubila tudi moža. Nič ji ni prihranjeno. Zaradi napredovane parkinsonove bolezni je danes povsem odvisna od pomoči drugih. A vendar je globoko hvaležna za marsikaj. Tudi za to, ker ji frizerka Silva vedno znova v stanovanje prinese sonce.
»Ne potrebuje reklame,« je poudarila Hermina. »Dela ima čez glavo, a vendar si vedno vzame čas. Tako srčnih ljudi je malo. Naj to ne gre neopaženo mimo,« nam je povedala in nas povabila na kavo, da bi nam predstavila gospo Silvo. »Ko je šlo z zdravjem navzdol, sem prodala hišo v okolici Celja in se preselila v oskrbovano stanovanje. Vem, da imam izjemno razkošje – na eni strani pogled na gore, na drugi strani teče Savinja. Ampak vseeno …« se razneži in glas ji zadušijo solze.
Iz frizerskega salona na teren
Hermina je bila rada urejena. Še vedno je lepa gospa in njena pričeska priča o tem, da ima dobro frizerko. Silva se ob tem skromno nasmehne: »Striženje je 90 odstotkov pričeske. Vse drugo so malenkosti, s katerimi se človek ne sme preveč ubadati.« Kot mlado dekle si zagotovo ni predstavljala, da se bo njen poklic tako obrnil, a kot pravi, se je zgodilo samo od sebe. »Približno dvajset let sem delala v salonu in uživala v svojem delu. Stranke so se postarale in mnoge med njimi so se preselile v domove starejših. Ko so me prosili, naj jim pridem uredit pričesko, sem seveda šla. Na ljudi se navežeš in jim poskušaš pomagati po svojih najboljših močeh.« In ker dober glas seže v deveto vas, ji je časa za vse stranke na terenu začelo zmanjkovati. »Potem sem si uredila status samostojne podjetnice in se specializirala za frizerske storitve na domu. Seveda je veliko težje kot v salonu, ves čas sem v pogonu od vrat do vrat, vse pripomočke in opremo nosim s seboj v kovčku. In že zdavnaj sem sprejela, da je moje delo še veliko več kot zgolj umivanje las in striženje.«

Članek lahko v celoti preberete v Novem tedniku 30. novembra 2017.