Slovenija je vrt, ki s svojim zvokom vedno znova navdihuje

Basbaritonist Luka Debevec Mayer – argentinski pevec slovenskih korenin

13:03

Na odru se zlije z glasbo. Izjemna izraznost širokega razpona glasu je popolna tako v šepetu kot gromenju. S svojo karizmatičnostjo napolni vsak oder, kako ne bi sobe, kjer sva se srečala dan po njegovem zadnjem koncertu v Celju. Knežje mesto je prvič obiskal pred četrt stoletja. Ne da bi vedel, kako blizu je Teharje, o katerem je v svojem otroštvu slišal toliko zgodb. Njegov oče je bil namreč med redkimi, ki so se rešili. »To je zgodba moje družine. Izkušnja, ki daje moč. A življenja in duha ne greni.«

DL3U8011
Mama je bila Ljubljančanka, oče je odraščal v Begunjah pri Cerknici. Novo domovino sta našla v Buenos Airesu. Rodilo se jima je šest otrok, pet fantov in eno dekle. Luka je študiral filozofijo na tamkajšnji katoliški univerzi in solopetje na umetniški akademiji slavnega Teatra Colón. S svojim izrazitim glasom in popolno pevsko tehniko je osvojil svetovne operne odre. Argentinsko združenje glasbenih kritikov mu je za sezone 2004, 2009 in 2014 podelilo nagrado za najboljšega pevca Argentine.
Ob vsakem obisku Slovenije vas imamo priložnost slišati tudi v Celju. Kakšna je ta vaša naveza z župnijo sv. Jožefa?
Zgodilo se je po naključju, precej neverjetno. Kdo bi si mislil, da se bo iz tega razvilo tako dolgotrajno in toplo prijateljstvo. Bilo je prvo leto, ko smo v Sloveniji gostovali s pevskim zborom. Zaradi manjših zapletov nas na predvidenem mestu v Ljubljani niso mogli nastaniti. V Celju so nas prijazno vzeli pod streho. In tako še nekajkrat kasneje. Položaj hiše na hribu s pogledom na mesto in s Celjskimi grofi ob boku je navdušujoč. Tisto prvo leto je bilo ogromno snega. Smo pa prihodnje leto prišli v najbolj krasno jesen, kar si jo človek more predstavljati. Vsak dan smo hodili na sprehod na grad in bilo je res čudovito.
To je bil vaš prvi pevski obisk, domovino svojih staršev ste verjetno obiskali že prej.
Prvič sem prišel na obisk leta 1990. Leto kasneje sem bil tu z zborom. Leta 1993 sem prvič prišel kot solist. Torej prihajam v Slovenijo že več kot 25 let.
Zgodba vaše družine je povezana tudi z našimi kraji.
Zanimivo je, da kar nekaj časa nisem vedel, da je Teharje tako blizu kraja, kjer smo nastanjeni. Mislim, da sem to ugotovil po približno mesecu. Videl sem krajevni napis, vendar tega enostavno nisem povezal. Da je bil ata na tem kraju, ušel smrti in na novo zaživel, kot je velikokrat pripovedoval. Zanimivo, da se je moja glasbena pot – moje popotovanje po Sloveniji – začela skoraj na istem mestu.
Kako se spominjate teh zgodb iz svojega otroštva?
Bile so del življenja. Takšnih zgodb je Argentina polna. Morda niso vse tako dramatične, ampak vsak, ki je prišel tja, ima za seboj ekonomske, družinske, družbene stiske. Ne samo Slovenci. Tudi potomci drugih narodnosti imajo vsak svojo zgodbo. Naše življenje je stalno pripovedovanje zgodb. To je bistvo sicer relativno kratke sodobne argentinske zgodovine. Iz časa pred tem ta prostor napolnjujejo zgodbe Indijancev. Moja zgodba oziroma zgodba moje družine je brez dvoma pretresljiva. Če ti oče reče, da si je do 21. leta petdesetkrat rešil življenje, da je bila nad njim res božja roka, ko takšno zgodbo poslušaš kot otrok, te zaznamuje. Resnično se moram zahvaliti staršema, da sta jo vedno pripovedovala v kontekstu življenjskih izkušenj. Ne kot nekaj negativnega, ampak nekaj, iz česar se lahko učiš. Sem pa iz njunih besed vedno čutil tudi nostalgijo, na trenutke tudi žalost. Ampak v ospredju so bili širši horizont upanja in vrednosti življenja nasploh.

StO
Foto: GrupA

Celoten intervju v Novem tedniku 27. decembra 2018.

narocite-nt

Deli