»Slovenski narod je zakladnica talentov«

11:32

Iztok Valič je bil na povabilo KUD Zarja Trnovlje Celje letošnji selektor 26. Novačanovih gledaliških srečanj. Med 33 prispelimi predstavami je izbral pet najboljših, ki se bodo na trnoveljskem odru zvrstile do sredine novembra. Kot človek, ki je predan gledališču in je pri 68 letih še vedno zelo aktiven na odrskih deskah, je prav to energijo, živost, vitalnost iskal pri skupinah, ki so se prijavile. »Veliko je dobrih skupin, veliko je zmogljivosti v posameznih igralcih in to me res veseli.«

_MG_1751
“Predstava ni končana s premiero, ampak živi z vsako ponovitvijo.”

Letos vas je doletela posebna čast, da ste bili selektor 26. Novačanih gledaliških srečanj. Katere kakovosti ste iskali pri predstavah?
Kot selektor sem bil pozoren na celotno predstavo. Na vse elemente, ki naredijo dobro predstavo. To so način igre, režija, besedilo, kostumografija, ritem predstave in njeno sporočilo. V celoti lahko rečem, da je bilo v vsaki predstavi nekaj, kar je bilo dobro, in prepričan sem, da je že opazen napredek v ljubiteljskih gledališčih. Pojavljajo se slovenski avtorji, ki pišejo za slovenska gledališča. Mislim, da so ljubiteljska gledališča na dobri poti.

Letos vas s Celjem povezujejo Novačanova srečanja, a pred malo več kot dvajsetimi leti vas je s Celjem povezovalo profesionalno gledališče. Kako se spominjate let, ko ste bil član ansambla SLG Celje?
To so bila krasna leta, ki se jih zelo rad spominjam. Bili smo odlična druščina. V Celje sem prišel leta 1983 s predstavo Vaje v slogu, takrat je bil umetniški vodja Gorazd Šmid. Predstava je nastala v sodelovanju SLG Celje in Cankarjevega doma. Celje je bilo nekakšen prag med Ljubljano in Mariborom, prag med kuhinjo in dnevno sobo. Bil sem eden od igralcev, ki smo se dnevno vozili iz Ljubljane v Celje. Vožnja z avtobusi je bila sploh posebno doživetje. Na Vranskem smo imeli petnajst minut postanka, včasih je na avtobus prišel voznik še z zobotrebcem v zobeh, tako hitro je moral pojesti malico. V Celju je vladalo izjemno vzdušje. V tistem obdobju je bil umetniški vodja Andrej Hieng, hišni režiser je bil Franci Križaj. Do leta 1990 sem bil v Celju, igral sem veliko glavnih vlog in takrat smo s predstavo Bolha v ušesu imeli več kot sto ponovitev. Lepo je bilo biti del celjskega gledališča. Medčloveški odnosi so bili dobri in dobro smo ga »lomili«, luštno nam je bilo. Veliko nas je bilo, delali smo veliko predstav, bilo je veliko gostovanj. Včasih je bilo naporno, a ker sem bil mlad, je vse šlo. Želel sem samo delati. Velikokrat sem prespal v garderobi, ker ni bilo več avtobusa za Ljubljano.

BARBARA GRADIČ OSET
Foto: GrupA

Daljši intervju si preberite v zadnji številki Novega tednika!

narocite-nt

Deli