»Smem prositi za ples?«

Jože Jecl – Od športnega plesalca do plesnega učitelja

15:02

»Dober večer želim, spoštovana družba. Smem vašo prijateljico povabiti na ples?« se sivolasi gospod galantno prikloni pred namišljenimi obrazi. Tako ponazori čase, ko so se najlepše vezi med mladimi še spoštljivo spletale ravno na plesiščih. Naj se svet še tako spreminja, družabni ples ohranja čar. Jože Jecl ga preliva v prve plesne korake osnovnošolcev in obuja pozabljeno plesno navdušenje starejših generacij.

DL3U7248
Foto: GrupA

»Komolci v plesno držo, rahel nagib glave, brada naprej in zdaj en, dva, tri …« odmeva iz telovadnice hruševske osnovne šole. Zaključno tekmovanje Šolskega plesnega festivala je še daleč, a trije plesni pari pod Jožetovim vodstvom jemljejo resno vsako vajo. Strog in odločen glas ne dopušča neresnosti, hkrati iskre v očeh in izrazite gube od smeha pričajo, da se zna učitelj tudi pošaliti. Večina otrok v skupini plesne vaje obiskuje že več let. Njihov učitelj plesno omiko in nekaj tekmovalne mrzlice na šolske hodnike tako prinaša že več mesecev pred valeto. Za devetošolce je prav ta morda prva priložnost, da zaplešejo v paru. 77-letni gospod tako dopoldneve večinoma preživlja med obema šentjurskima osnovnima šolama ter šolami v Bistrici ob Sotli, Podčetrtku, Kozjem ali Lesičnem. Da so plesni pari iz teh šol že nekaj let v vrhu Šolskega plesnega festivala, skoraj ni treba poudarjati. »Ples je nekaj res lepega,« se nostalgično nasmehne, medtem ko ob čaju obuja spomine na svoje prve korake v Kristalni dvorani Rogaška Slatina.

DL3U7243
Foto: GrupA

Plesna kultura je kultura srca
Kot kmečki sin se je leta 1943 rodil v Šmarju. Povojna leta niso bila ravno lahka. »Vsega je primanjkovalo. Res pa so ljudje znali izkoristiti priložnosti za dobro voljo.« Veselice so se vrstile zdaj v tej, zdaj v oni vasi. Običajno je harmonika narekovala polkin ritem, vmes pa kakšno otožno domačo za valčkov obrat. Povsem drugače je svetovljanska narava Rogaške Slatine v bleščečem nedrju Kristalne dvorane ohranjala drugačne melodije. »Spomnim se prvega plesa, ko sem opazoval plesalce, ki so skoraj lebdeli ob glasbi angleškega valčka. Takrat sem se trdno odločil, da bom tudi jaz nekoč tako plesal.« Vpisal se je na plesni tečaj h gospodu Simončiču. »Njegovo ime je med Slatinčani še danes legendarno. Zdel se mi je zelo star, a pri dvajsetih letih sem o vseh abrahamovcih tako mislil,« se nasmeje. »Pri njem sem se naučil prvih korakov v standardnih plesih. Seveda nas je najprej dolge ure učil sploh pravilno hoditi. Še pomembneje je bilo, da smo prišli na vajo spodobno urejeni. In smo si sposojali čevlje in srajce. Nič ni bilo samoumevno in lahko. Simončič nas ni učil samo prvih plesnih korakov, ampak predvsem plesne kulture, ki je temelj vsega, naj bo na plesišču ali v življenju.«

DL3U7235
Foto: GrupA

Steklarska šola v Kumrovcu
Rogaška Slatina ga ni zadržala v šolskih letih. Za steklobrusilca se je izučil v Ljubljani, potem se je zaposlil v Celju. Pri 23 letih je postal mož in oče. Na ples ni mogel več misliti, saj je moral najprej odslužiti vojsko in potem poskrbeti za družino, kruh in stanovanje. »Pri delu sem hotel napredovati in sem se prijavil na izobraževanje za mojstrski izpit. A so me zavrnili, češ da moram najprej v šolo v Kumrovec. ›Kaj imajo v Kumrovcu tudi steklarsko šolo?‹ sem se delal neumnega.‹« Čeprav ga politika ni zanimala, mu je bilo jasno, da ima nova oblast ples v kolu precej raje kot družabno vrtenje pod kristalnimi lestenci. Ko se je pojavila priložnost za delo v tujini, jo je pograbil z obema rokama. »Svak mi je pomagal v Dusseldorfu dobiti službo. Najprej nisem znal niti besede, po letu pa sem nemško že skoraj tekoče govoril. V prid mi je šlo, da sem bil zaposlen med samimi Nemci.« Kmalu sta za njim prišla še žena in štiriletni sin. Ko se je oglasila stara želja, se je vpisal v plesni klub. Kmalu ga je eden od trenerjev nagovoril, ali bi ga zanimala resnejša plesna kariera. Zasvetile so se mu oči in z ženo se je prijavil na avdicijo. Ob koncu je slišal, da vsekakor ima tisto nekaj, iz česar zraste dober plesalec. Njegova žena žal ne. »Zrušil se mi je svet. Bila sva mlada in to sem res želel deliti z njo.« Njegova soproga pa mu je hotela stati na poti sanj. »Tu bodo našli plesalko zate. Jaz pa te bom spremljala na vsak turnir,« ga je opogumila in tako so se mu odprla vrata v svet najboljših plesalcev v Evropi.
Enkrat Šmarčan, vedno Šmarčan
Bil je star 29 let. S soplesalko sta od spomladi od jeseni tako napredovala, da sta se lahko udeležila prvega tekmovanja. Kot za stavo sta pobirala naslove najboljših in se iz najnižje skupine D prebijala navzgor vse do najboljših. »Deset let sva plesala in se dvakrat uvrstila v finale na državni ravni. Enkrat so nama stopničke za las ušle, enkrat sva bila peta. Tudi po zaslugi srečnih okoliščin, da sem lahko pridobil dvojno državljanstvo.« Sin Robert je na svojo plesno pot stopil pri sedmih letih. »Najprej sem jaz učil njega, potem je vedno pogosteje on mene,« se smeje Jože. V študentskih časih je bil med desetimi najboljšimi nemškimi reprezentanti, leta 1996 je med profesionalci zastopal Slovenijo. Na svetovni ravni se je uvrstil na 13. mesto. Danes je predavatelj na področju ekonomskih ved in bančništva, uveljavil se je tudi kot plesni učitelj. Njegovi tečaji argentinskega tanga so običajno zasedeni do zadnjega mesta. Kljub temu da vse življenje živi in dela v Nemčiji, tudi on vedno pogosteje pogleduje proti domovini svojih staršev. »Pogosto mi pravi, kako zelo lepa je Slovenija. Jaz potem dodam, da žal ni samo lepa,« malo grenko namigne Jože. A ga razume. Kljub urejenemu in lagodnemu življenju se je leta 1990 sam vrnil v domače Šmarje in se zaposlil kot samostojni podjetnik. Leta 2000 se je upokojil in če bi izbiral, bi spet izbral svoje Šmarje pri Jelšah.
Sposojene srajce in čevlji
Po vrnitvi domov se je duša na nek način umirila, a plesni nemir je ostal. Prenašanje plesnega znanja na mlajše rodove se je izkazalo za Jožetovo posebno poslanstvo. A tu je v Sloveniji trčil ob zid. »Uspehi na področju športnega plesa so mi v Nemčiji zagotavljali dovolj visoke reference, da na potrdila niti pomislil nisem. V Sloveniji pa se je izkazalo, da brez takšnih ali drugačnih licenc ne morem tekmovalcev poslati niti na Šolski plesni festival.« Nazadnje so staroste pri plesni zvezi le odločile, da lahko brez zadržkov opravlja vlogo trenerja, mentorja in učitelja v eni vlogi. In tako doslej Jože stoji že za sedmimi pari šolskih državnih prvakov in štirih podprvakov. »Otroke učim plesati po glasbi. Eno so naučeni koraki koreografije in nujnost ritmične skladnosti. Ampak res dober plesalec čuti glasbo in se zlije z njo.« In tako kot njegov prvi učitelj Simončič otroke najprej pouči, kako lepo hoditi. V istem dihu zahteva tudi primerno urejenost. »Po moje strgane hlače ne sodijo nikamor, še najmanj na plesno tekmovanje. In lani so to sodniki končno tudi na glas povedali.« In tako so si otroci v zaodrju tako kot v Jožetovih mladih časih spet sposojali srajce in hlače, da so se lahko zavrteli po plesišču. Nekatere stvari se tako kot čar plesne glasben očitno nikoli ne spremenijo.

Plesna zveza Slovenije s projektom Slovenija pleše in s Šolskim plesnim festivalom v okviru šolskih športnih tekmovanj Zavoda za šport Slovenije promovira ples kot pomemben del družbene kulture, kakovosti bivanja in zdravega življenjskega sloga. Za različne plesne zvrsti in starostne kategorije ŠPF predpiše tako koreografijo kot glasbo.

»Fantom povem, da so za nogomet predolgi, za boks prepametni, v plesu pa lahko postanejo državni prvaki. In dekleta navdušim s čim podobnim. Pretirane množičnosti pa si na urah res ne želim. Dober posluh in želja po plesu sta za plesalca pač nujna.«

DL3U7231
Foto: GrupA

»Plesna glasba je lahko čudovita. Njena sodobna verzija je žal nagnjena k temu, da ljudem ubije vse veselje do plesa. Razen tistim, ki nimajo posluha. Teh namreč ne moti razbijanje in vpitje iz zvočnikov.«
»Svojim tečajnikom vedno pravim, naj plešejo manj in lepše. Bolje je izbrati manj figur in bolj poslušati glasbo. Predvsem pa dogajanje na plesišču. Najprej so manire, upoštevanje gneče in plesne smeri, potem je razkazovanje, kaj vse znamo.«

»Rad delam s starejšimi tečajniki. To so ljudje, ki so svojo mladost preživeli na plesišču namesto pred zasloni. Ples ohranja gibko telo in jasnega duha. Predvsem pa še vedno velja, da kdor poje in pleše, slabo ne misli.«