Smemo upihniti svečo, ki je nismo prižgali?

Razprava o zakonski uveljavitvi evtanazije

9:44

V medijih in na družbenih omrežjih je trenutno ena bolj izpostavljenih tem evtanazija. Pobudnik peticije za uzakonitev medicinske pomoči pri umiranju ali medicinske pomoči pri samomoru je Društvo Srebrna nit. Doslej je pobudo podprlo več kot sto znanih Slovencev in približno pet tisoč ostalih podpisnikov.
Zgoščen odmev strokovnih krogov je pred dnevi pripravila Slovenska medicinska akademija. Pobudniki peticije bodo v naslednjem koraku pripravili osnutek zakonskega predloga in ga posredovali političnim odločevalcem. Pobudniki peticije so na novinarski konferenci sicer izrazili nasprotovanje, da bi vprašanje ostalo v osrednji domeni zdravnikov, ker to vprašanje zadeva vse državljane, ki so sposobni moralne presoje. Po drugi strani že definicija besede govori o medicinski pomoči. Zato je naravno, da je prav medicinska stroka zelo jasno izoblikovala svoje mnenje.
DL3U1107
Pravica do smrti kot človekova pravica
Če imamo pravico do življenja, imamo tudi pravico do smrti, pravijo zagovorniki evtanazije. Čeprav je smrt še vedno tabuizirana, je del življenja. Najmočnejši argument v prid legalizaciji evtanazije je pravica do svobode izbire. Spoštovanje osebne avtonomije pri odločanju o lastni smrti naj bi bilo izraz visoke civilizacijske norme. Pravica do smrti bi torej morala biti priznana kot temeljna človekova pravica. To stališče zagovarja tudi ustavni pravnik dr. Andraž Teršek. Kot je zapisal v eni svojih znanstvenih razprav, bi morala biti konstitucionalna skrb glede vprašanja o življenju in smrti usmerjena tudi v kakovost življenja. In posledično bi morala biti prostovoljna evtanazija oziroma samomor s pomočjo vsaj v določenih primerih – razumno in prepričljivo argumentiranih – dovoljena. »Pri tem gre za temeljne človekove pravice, kot so pravica do življenja, pravica do svobode izbire in pravica do učinkovite zaščite človeškega dostojanstva.«
Irena Rotar, Eko civilna pobuda:
»Gibanju Srebrna nit, združenju za dostojno starost, smo sporočili, da somišljeniki gibanja Ekoci – eko civilna iniciativa Slovenije, pod geslom evtanazija – dostojno in pošteno do smrti, podpiramo vse, ki si prizadevajo, da bi pošteno uredili pravico do smrti za vsakega, ki se odloči, da ne zmore več bremen bolezni. Naj vas ne ustavijo mnenja ljudi, ki so proti evtanaziji. Tisti pač te pravice ne bodo izkoristili. Seveda pa je to treba urediti na pošten način.«
Zakon bi bil v nasprotju z ustavo
V slovenski zakonodaji je nedotakljivost človekovega življenja eksplicitno izražena v 17. členu ustave. Zdravnike zavezuje še hipokratova prisega, kodeks zdravniške etike in kodeks medicinske gerontologije. Evtanazija je v Evropi dovoljena na Nizozemskem, v Belgiji in Luksemburgu ter v Albaniji. V Švici je opredeljena pomoč pri samomoru. Po svetu je evtanazija dovoljena še v Kanadi in Kolumbiji, v ZDA in Avstraliji je načeloma nezakonita, razen v šestih državah ZDA in v Victoriji v Avstraliji.
V Sloveniji je evtanazija kaznivo dejanje, ki ga država lahko preganja po 115. členu Kazenskega zakonika kot uboj ali po 120. členu kot pomoč pri samomoru. Po določbi o opustitvi zdravstvene pomoči je lahko odgovorna tudi pravna oseba – torej bolnišnica. Če bolnik poda pisno zahtevo, da odklanja aktivno zdravljenje, je protipravnost v tem primeru izključena. To možnost bolniku daje Zakon o pacientovih pravicah. »V vsakem primeru gre za pravno prehitevanje. Glede na trenutno ureditev pri nas uzakonitev evtanazije ni mogoča, ker je v nasprotju z ustavo,« je pojasnil nekdanji ustavni sodnik dr. Mitja Deisinger. Za spremembo ustave bi morali zagovorniki evtanazije prepričati dve tretjini poslancev.

DL3U1169Upanje umre zadnje
Pred vprašanjem evtanazije bi morali seveda veliko več govoriti o hospicu in paliativni oskrbi. Če je pri običajnem zdravljenju podaljševanje življenja prednostna naloga tudi na račun kakovosti, hospic stremi k temu, da umirajoči živijo karseda izpolnjujoče. Hospic dodaja življenje dnevom in ne obratno.
Med velikimi promotorji kakovostnega umiranja je pisateljica in dolgoletna prostovoljka hospica dr. Manca Košir. »Vedno znova se počutim priviligirano, da smem biti ob nekom, ki odhaja. Njemu olajšam odhod in sebi odpiram srce ter rastem, kot marsikdo drugje ne more.« Doslej je bo izteku življenja spremljala že približno tristo umirajočih. »Kadar pomagamo, dobimo občutek zadovoljstva, ko služimo, dobimo občutek hvaležnosti.« V ZDA skoraj polovica ljudi umre pod okriljem hospica, pol od tega doma, pol v hišah hospica ali v njegovih negovalnih oddelkih. Ničesar od tega v Sloveniji nimamo. »In tudi zato je tako eksplodirala ta razprava. V tako nerazvitem prostoru je to upravičeno. Ljudi je pač strah umiranja,« je prepričana Koširjeva.

DL3U1146»Umiranje je stvar odnosov, ne zdravnikov in medicine. Odnosov do sebe, do bližnjih, do Boga ali tistega, ki mu nameravamo izročiti svoje zadnje upanje,« pravi dr. Koširjeva. »Tristo ljudi sem spremljala. Samo trikrat sem od umirajočih slišala željo, da si želijo umreti. Od sorodnikov pa večkrat. Ker smo mi tisti, ki težko prenašamo bolečino bližnjih.”

Dr. Božidar Voljč o stališču državne komisije za medicinsko etiko
»Komisija se zaveda, da gre za vprašanje osebnih in zdravstvenih stisk, drugih okoliščin in drugačnih osebnih vrednot, vendar bi evtanazija v naše okolje prinesla izjemno kulturno, etično in pravno spremembo. Za to je treba sprejemati stališča in razpravljati o vseh možnih posledicah na strpen in kulturen način. Komisija ne pričakuje, da se bodo razprave poenotile, a si želi, da bi različna stališča slovensko javnost bogatila, ne da jo dodatno razdvajajo.«

Celoten članek lahko preberete v Novem tedniku 18. aprila 2019.

StO
Foto: Grupa

banner-ntrc-martinovanje