»Smo na koncu sveta in še dva ovinka naprej«

Tone Kerin, misijonar z Madagaskarja

8:26

Ob koncu teološkega študija je stopil v misijonsko družbo in skoraj takoj odšel na drugi konec sveta. Na Madagaskarju deluje že od začetka svojega duhovniškega poslanstva. Lani je težko zbolel zaradi raka. Kot pravi, je njegova ozdravitev čudežna. In tudi zato je bilo ob našem srečanju mogoče videti, da že komaj čaka, da se vrne domov. Po 35 letih življenja in dela na tem otoku mu je Madagaskar zlezel v dušo in telo ter zagotovo postal njegov drugi dom.

DL3U5125SAŠKA T. OCVIRK
Madagaskar je četrti največji otok na svetu. Leži ob jugovzhodni obali Afrike v Indijskem oceanu in velja za eno najrevnejših dežel na svetu. Ob koncu teologije je bilo srečanje s Pedrom Opeko, z Janezom Puhanom (trenutno je duhovni pomočnik v Dobju) in s še nekaterimi drugimi misijonarji za Toneta Kerina usodno. Leta 1985, takoj po duhovniškem posvečenju, je na Madagaskar odšel tudi sam. Postal je eden od peščice Slovencev, ki si že pol stoletja prizadevajo prinesti veselo vest in razvoj v najbolj nevaren in negostoljuben južni del dežele. Kerinovi sicer izhajajo iz Straže pri Krškem, kjer je vinogradniško kmetijo za Tonetovim bratom prevzel nečak. V slovenskem prostoru se je uveljavil z belo modro frankinjo. Da je mogoče ob kozarčku rujnega z malo dobre volje premostiti še tako velika nasprotja, verjame tudi naš tokratni sogovornik. »Včasih mi kdo reče, da sem malo divji. Ampak vse, kar govorim, stoodstotno počnem iz srca,« se nasmeje, ko spregovori pred občinstvom. Njegov nastop je vedno ognjevit in poln iskrenega veselja. Po zadnjem letu, ko je prebolel raka, se dragocenosti vsakega novega dne zaveda še toliko bolj. Pri sv. Jožefu v Celju ga je ob odprtju potujoče misijonske razprave k besedi izzval župnik Jože Planinšek.
Kako je, ko duhovnik, misijonar, zboli zaradi raka?
To je tudi duhovna preizkušnja. Je test teme. Kriza je bila, brez olepševanja. Potem sem se moral vzeti v roke in si reči: »Gospod, če si me pripeljal tako daleč, me daj še do konca.« Bil sem pripravljen sprejeti karkoli, ampak puške nisem hotel vreči v koruzo. Veliko ljudi je molilo zame. Tudi Marijo sem prosil za pomoč. Veste, ona je mama. Ne odreče. Po zadnji kemoterapiji in več kot štiridesetih obsevanjih sem enostavno pobegnil na Madagaskar. Nisem čakal na izvide. Dovolj sem imel vsega. Delali smo kot nori in prav dobro sem se počutil. Ob tokratnem obisku je zdravnik rekel, da je vse v redu. Kaj je lepšega kot slišati nekaj takšnega? Čez dva dni se bom vrnil. Zakaj o tem govorim? Ker smo duhovniki nagnjeni k temu, da v stiskah ljudi opogumljamo in jih bodrimo z vero v presežno. Ko nas kaj prizadene, bi pa najraje jokali. Tako ne gre. Zgled smo v dobrem in slabem. Sicer pa se vsak po svoje spopada s takšno boleznijo. Sem pred dnevi slišal, da sta tudi dve zdravnici zboleli zaradi raka. Ena se je odločila, da bo to ohranila zase in poskušala čim dlje karseda normalno živeti. Jaz sem se z vsemi pogovarjal o tem. Tako sem se razbremenil in mi je bilo lažje. Verjamem, da sem doživel čudež. In ob Marijini kapelici, ki jo bomo zgradili, bom to predal vsem svojim ljudem. Prepričan sem, da bodo tolažbo in pomoč našli tudi oni.
Kakšna je vloga misijonarjev danes?
Delam na območju, kjer živi približno 80 tisoč ljudi, in sem pred desetimi leti začel dobesedno iz nič. Domačini so me gledali kot deveto čudo, češ, kako je ta belec zašel sem. Danes ima ta župnija 3.500 članov. Imejte v mislih, da je večina nepismenih. In ni bilo vedno lahko. Potem ko sem večjo skupino že približno pol leta učil molitev Očenaš, sem nekega dne vzrojil, da nima smisla, ker nimam več potrpljenja. In je prišel eden od domačinov za mano, me umirjeno potrepljal po rami in me poučil: »Pa kaj se jeziš? Saj Bog ima vendar čas.« Danes je cerkev premajhna za vse, ki želijo biti del te vesele družbe.
Tudi Primož Trubar je moral najprej poskrbeti za Abecednik.
Ko smo ustanovili prvo šolo, sem mislil, da otroci ne bodo radi hodili v šolo. Zdaj imamo šest razredov s 400 otroki. Po 60 otrok je v razredu, vendar sta red in tišina takšna, da si predstavljati ne morete. Najpomembneje je bilo vzgojiti učitelje. Mlade pošiljamo na pedagoški študij. Dobri učitelji so namreč bistvo razvoja. Državne šole so v izjemno slabem stanju, večina učiteljev je zapitih, od desetih šolskih mesecev v učilnicah morda vsega skupaj preživijo dva. Zato razvoj ne gre nikamor. Skorumpirana vlada se s tem ne obremenjuje. Podobno ljudi spodbujamo k novostim in boljšim praksam tudi v kmetijstvu in drugih gospodarskih panogah.
Ste bili kdaj ogroženi?
Nekoč me je neka vaščanka ustavila pri gradnji cerkve, ker mi je povedala, da me bodo razbojniki ubili. Da me pred tem niti oboroženi delavci ne morejo obraniti. Vaški čarovnik je kriminalcem namreč rekel, da se bodo vladnih napadov z granatami obranili samo tako, da mu bodo prinesli roko belca, ki zna voziti avto, in roko črnca, ki zna voziti pirogo. Tista prva roka bi morala biti moja. Gradnjo smo ustavili. Čez pol leta mi je ista domačinka sporočila, da lahko gradnjo nadaljujemo. Ko smo nosili cement za temelje, nam je prišlo pomagat osemdeset članov razbojniške bande. Odtlej nismo imeli z njimi nobenih težav več. Z gradnjo cerkve je zavladal mir.
Velik problem je tudi zdravstvena oskrba.
Na žalost. Ko sem prišel v svojo prvo župnijo na Madagaskar – prevzel sem jo za Janezom Puhanom – sem komaj vedel, kaj je to aspirin. Čez nekaj mesecev sem zdravil že skoraj vse mogoče bolezni. Kupil sem si velik medicinski priročnik in se učil od enega primera do drugega. Glede na to, da opreme in zdravil skoraj nisem imel, stanja posebej poslabšati nisem mogel. Sem pa komu tudi pomagal. Sistemske zdravstvene oskrbe tam skoraj ni. V glavnem mestu so sodobne bolnišnice, a dan oskrbe v njih stane 600 evrov. To je še za slovenske razmere veliko, za domačine pa povsem nepredstavljivo. Potem je tu še oddaljenost. Od našega središča do prve bolnišnice je 160 kilometrov. Jaz, ki sem vajen tistih cest, z avtom za to potrebujem tri dni. In tako ljudje umirajo. Ničkolikokrat sem že peljal k zdravniku kakšno nosečnico, ki ni mogla roditi. A smo se morali na poti obrniti, da smo doma pokopali tako njo in otroka. V takšnih primerih tudi sam kdaj preklinjam. Se prepiram z Bogom. Ker to preprosto ni prav. Da ljudje v današnjem svetu umirajo, ker so prikrajšani za najbolj osnovno pomoč in oskrbo. Večino stvari bi v Sloveniji pozdravili, tam pa so obsojeni na smrt. Ljudje so se s smrtjo preprosto naučili živeti. Ko smo že ravno pri raku – prepričanje, da v Afriki in drugih revnih državah ni raka, ne drži. Le odkrijejo ga ne, ker bolniki že prej umrejo.
Je sploh upanje za korenite spremembe?
Verjamem, da. Dobro šolstvo je bistveno. Ko bo dovolj izobraženih ljudi, se bodo lahko uprli pokvarjenim uradnikom in oblastnikom. Lahko bodo terjali odgovornost in zahtevali spremembe. Zato iz naše vasi tako vztrajno pošiljam mlade na fakultete. Več deset jih je zdaj že kandidatov za pomembna mesta v državni upravi in različnih ustanovah. Oni bodo lahko zastavili drugačno družbo.
Intervju lahko v celoti preberete v tiskani izdaji Novega tednika 16. januarja 2020.

DL3U5081
Foto: GrupA

»V Sloveniji pogrešam veselje med ljudmi, ko se srečajo, hvaležnost, da imajo drug drugega. In najtežje slišim, da se nič ne splača. Vse se splača! Tudi jokati in skregati se splača.«

»Za to, kar slovenski zdravniki v nekaj mesecih naredijo, ko pridejo na Madagaskar, bi morali vsakemu posebej dati Nobelovo nagrado. Ampak kaj, ko je to v celotni sliki zgolj pljunek v morje.«

DL3U5100»Jaz se lahko le prepiram z Bogom. Do šefa vlade pa ne morem. Ker mu je vseeno za ljudstvo. Živim v državi, kjer oblast svojih lastnih ljudi ne mara. Mar ji je le zase, za svoj položaj in denar.«