Smučarska idila za Zdraviliškim parkom

Z Leopoldom Fürlingerjem na smučišču Janina v Rogaški Slatini

9:10

Glasen otroški smeh, rdeča lička in zadihani obrazki. Mokre rokavičke niso težava. Znamka sankaške opreme še manj. Naj bodo lesene, plastične ali napihljive, samo da so sani hitre. Če imajo prostor še za mamico, očka ali brata, toliko bolje. Na smučišču Janina bo tudi ta konec tedna toliko snežnega veselja, kot se ga spominjamo le iz najbolj nostalgičnih snežnih zim. Z veliko truda so ga pričarali člani Smučarskega kluba Rogaška Slatina.

20200112_151350
SAŠKA T. OCVIRK
Letošnja zimska sezona se s snegom še ni izkazala. A vsaj temperature so času primerne. In če bi Slatinčani premogli sodobne snežne topove, bi se na Janini lahko smučali že nekaj tednov. Česar ne zmore že skoraj muzejska oprema, nadoknadijo številni prostovoljci kluba z neizmerno prizadevnostjo in predanostjo. »Z okrepljeno močjo sposojenega sodobnega topa je šlo malo hitreje. Če bi imeli štiri takšne, bi pobočje zasnežili v treh nočeh. Tako pa za to potrebujemo tedne,« je povedal predsednik kluba Leopold Fürlinger. Podvig, vreden občudovanja, tako kot dva najstarejša primerka snežnih topov, ki ju premorejo. »To sta prva topa, ki ju je kupila Jugoslavija. Potem ko je Rogaška Slatina dve leti zapored sponzorirala Zlato lisico, smo dobili vsako leto enega.« Tudi čez snežni teptalec bi v kateri drugi zgodbi že naredili križ. Več kot 40 let star stroj pa na Janini odlično služi namenu. »Pred časom smo ga prebarvali in povsem obnovili. Še vedno se zanj dobijo prav vsi deli. In ko smo se na spletnem omrežju pohvalili, da imamo nov snežni teptalec, marsikdo ni mogel verjeti, kako nam je uspelo,« se smeje gostitelj. O novem stroju lahko v klubu žal le sanjajo, a s stotinami vloženih prostovoljnih ur vsak evro res dobro oplemenitijo in tako so tudi letos poskrbeli za smuko na najnižje ležečem smučišču pri nas.

Smučišče Janina Rogaška Slatina - 10.1.2020 poslan na NT

Prve smuči so izdelali sami
Smučarski navdušenci so se v klub združili pred skoraj tremi desetletji. Zgolj navdušenje nad smučanjem seveda za tekmovalni šport na višji ravni ni dovolj. A za prve korake na snegu, izobraževanje, smučarske tečaje in seveda rekreativne pogoje so naredili ogromno. Tako zdaj že 23 let upravljajo s smučiščem in če je le mogoče, poskrbijo, da se tudi Rogaška Slatina vsako leto uvršča med smučarska središča Slovenije.
Tudi o svojih prvih smučarskih začetkih naš sogovornik govori z nostalgijo. Prve smuči so fantje izdelali sami. Na bližnji hrib so jih odnesli peš, potem je v nesteptano pobočje zarezal prvi in ostali so mu v istih smučinah sledili v dolino. Prav hitro ali tehnično dovršeno vse skupaj ni bilo, a jih je vseeno okužilo za vedno. Leopold Fürlinger je svoje življenje sicer večinoma posvetil nogometu. Igral je tudi v prvi slovenski ligi za NK Steklar Rogaška Slatina. Ob tem je vedno rad smučal. V Smučarskem klubu Branik v Mariboru je v desetletjih dobil vsaj potrebna smučarska in žičničarska znanja in usposobljenost.
Iz bazena na smuči
V časih, ko se je domača Rogaška Slatina kitila z nazivom šampion turizma Jugoslavije, je zamisel o dodatni smučarski ponudbi v kraju padla na plodna tla. Prvič so na urejenem smučišču z umetnim zasneževanjem, žičnico in vso ostalo ponudbo v Rogaški Slatini smučali leta 1987. »Seveda je bila enotnost zdraviliškega turizma takrat velika prednost.« Od takrat so bili za smučanje v nižinah boljši in slabši časi. Vedno bolj zelenih zim so se morali pač navaditi. A ker so majhni in zelo prilagodljivi, jih niti novembrski sneg ne ujame na levi nogi. »Velika smučišča je pred nekaj leti sneg sredi novembra presenetil, mi pa smo dan pozneje že smučali. Tako smo tisto leto našteli kar 96 smučarskih dni. Seveda so bile tudi sezone, ko jih je bilo le približno deset.« Tega žal nihče ne more napovedati, obratovalnih stroškov, potrebnih dovoljenj, pregledov opreme in poslovanja pa ni za to prav nič manj. »Za našo žičnico veljajo povsem enaki standardi kot za velika smučišča. In glede na to, da je denar od prodaje smučarskih vozovnic in toplih napitkov naš glavni vir dohodka, so vsakršne naložbe za klub vedno velik zalogaj.«
Smučanje je drag šport
Na pobočju Janine so mnogi Slatinčani, a tudi okoličani doživeli svoj smučarski krst. O tem, ali smo Slovenci še smučarski narod, bi lahko razpravljali, pravi Fürlinger. »Če zanemarimo vse drugo, je smučanje za mnoge družine enostavno predrago. Ljudje si težko privoščijo že vozovnice, da o opremi in vseh dodatnih stroških ne govorimo. In tudi zato pri nas cena smučarskih vozovnic že več kot deset let ostaja enaka.« Za dopoldansko ali popoldansko vozovnico je treba odšteti osem evrov, za nočno smuko deset. V dobrih sezonah so našteli že pet- do šest tisoč obiskovalcev. Predlani jih je bilo v samo 13 dneh tisoč, lani v 26 dneh le 600. »Žal je tako, da se v zelenih zimah ljudje niti ne spomnijo, ali bi šli smučat na bližnji hrib. Četudi nam uspe za to zagotoviti pogoje.« To je slaba plat odmaknjene lokacije smučarskega kota pod Janino. Osojna lega, ki je kar dva meseca skrita pred soncem, pa zmore v kolikor toliko suhem vremenu ohraniti sneg daleč v pomlad. Glede na to, da si je smuči danes večinoma mogoče izposoditi že v šoli in da je Janina blizu, je zaradi prizadevanj številnih prostovoljcev smučanje še vedno dostopno večini otrok v kraju. Na 350 metrov dolgi progi svoj adrenalin izživijo tudi bolj izkušeni smučarski mački. Za vse, ki doslej za to niso zbrali poguma, bodo organizirali tudi smučarske tečaje.

Smučišče Janina je odprto med delavniki od 16. do 20. ure. Ob koncih tedna in za praznike od 9. do 20. ure. Cena vstopnice je 8 evrov za dopoldansko ali popoldansko smuko ter deset evrov za nočno.