Šolanje za poklic, ki zahteva celega človeka

10:30

Deset let Visoke zdravstvene šole v Celju

Pred dnevi je Visoka zdravstvena šola v Celju praznovala 10-letnico. Na slovesnosti v Narodnem domu so se spomnili nekaterih mejnikov v delovanju šole, pogledali, kam naprej in se zahvalili nekaterim najbolj zaslužnim za razvoj in uspešnost šole. Ob tej priložnosti je diplome prejelo 70 diplomantov študijskega programa Zdravstvena nega. Ponosno so podelili tudi prvi dve diplomi magistrskega študijskega programa Paliativna oskrba.
Izobraževanje v šoli je organizirano v dveh študijskih programih: dodiplomskem programu 1. stopnje Zdravstvena nega ter podiplomskem magistrskem študijskem programu 2. stopnje Paliativna oskrba, ki je edini v Sloveniji. Šola je v programu Zdravstvene nege doslej izobrazila 250 diplomantov, ki niso imeli težav pri zaposlitvi. Če so prva leta po ustanovitvi šole študirali predvsem tisti, ki so že bili zaposleni v zdravstvenih ustanovah in so želeli na ta način pridobiti višjo izobrazbo, se je njihov delež zadnja leta zmanjšal. Študenti so večinoma mladi, ki končajo srednjo zdravstveno šolo, kar nekaj je tudi tistih iz drugih srednjih šol.

esih katjaO delovanju šole in njeni vlogi smo se pogovarjali s Katjo Esih, direktorico Regijskega študijskega središča, pod okriljem katerega deluje šola, in z dekanom šole izr. prof. dr. Gorazdom Vogo, dr. med.

voga gorazd

Kako se spominjate časa ustanavljanja šole? Je bilo kaj težav?
Esih: Začetki segajo v jesen 2007. Pobudo, da bi Regijsko študijsko središče (RŠS) ustanovilo visoko šolo, sta dali celjska bolnišnica in ravnateljica srednje zdravstvene šole Marija Marolt. Oblikovali smo delovno skupino, ki je bila sestavljena iz strokovnjakov bolnišnice in drugih zdravstvenih ustanov. S podpisom pisma o nameri smo leta 2008 začeli postopke za ustanovitev šole. Vodenje ekspertne skupine je prevzela dr. Zlata Felc, priznana pediatrinja, ki je postala nato tudi prva dekanja šole. Podporo so nam izrazili na ministrstvu za zdravje, kar je bil eden od pogojev za ustanovitev. Koncesije šola žal ni dobila, saj so bile zadnje podeljene leta 2008 in kasneje niso bile več razpisane.
Se torej financirate le s šolninami?
Voga: Glavni vir so šolnine, nekaj denarja pridobimo s projekti in z organizacijo različnih oblik vseživljenjskega učenja. Pri najemu prostorov nas podpira MOC. Prednost je tudi, da določene storitve šoli zagotavljamo v okviru RŠS. Pri delovanju slednjega imamo podporo 24 občin Savinjske regije.
Pri študiju zdravstvene nege predstavlja pomemben del praksa oziroma klinično usposabljanje. Kako ga zagotavljate?
Voga: Letno vpišemo 60 študentov, kar je zgornja meja, ki jo šola zmore zaradi ozkih grl pri kliničnem usposabljanju. Če bi imeli samo teoretični pouk, bi lahko vpisali več študentov, tako pa jim moramo vsako leto kar nekaj zavrniti. Pri kliničnem usposabljanju sodelujemo z več kot 40 ustanovami v regiji iz izven nje. Pomembno je, da vsak študent neposredno spozna delo z bolniki. To je ključni del našega izobraževanja. Študenti prihajajo namreč iz različnih srednjih šol in za nekatere je to prvo srečanje s tovrstnim delom. Ne smemo pozabiti, da ta poklic temelji na etični naravnanosti, empatiji do bolnika, na moralnih normah, ki so bolj stroge in jih je treba upoštevati na drug način, kot jih upošteva družba.

Ste sami oblikovali program Zdravstvene nege in določili delež praktičnega usposabljanja?
Esih: Vsebine in obseg programa Zdravstvena nega so določeni z direktivo EU. Vsi študijski programi v EU morajo spoštovati to direktivo, ker je potem diploma priznana v vseh državah brez nostrifikacije. V ta okvir sodi tudi obveznost zagotavljanja 2.400 ur kliničnega usposabljanja. Pri tem so določena vsa specialna področja zdravstvene nege, določeno je tudi, kolikšno število ur morajo študenti opraviti. V prvem letniku opravljajo prakso v domovih za starejše, kasneje v 80 odstotkih v bolnišnicah, del tudi v zdravstvenih domovih.
Kako je organiziran praktični del?
Voga: V vsaki od ustanov imamo enega ali več mentorjev, ki so za to dodatno izobraženi. Študentje vodijo dnevnik, mentorji ga morajo potrditi. Na koncu opravijo študenti tudi kolokvij iz vsakega usposabljanja, tako da je to kar zapleten postopek, s katerim zagotavljamo, da študenti pridobijo zahtevane veščine in kompetence.
So študenti vedno zadovoljni s tistim, kar jim v teh ustanovah omogočijo?
Esih: Trudimo se, da bi zagotavljali standard enega mentorja na posameznega študenta, kar pa ni vedno izvedljivo. Zlasti v domovih starejših študenti včasih potarnajo, da niso opravljali nalog, ki so jih pričakovali, tam ni toliko zahtevnih postopkov in posegov, gre predvsem za osnovno nego.
Voga: Včasih se pritožijo, sledi obisk prodekana in pogovor o tem, kaj se da spremeniti. Zgodi se tudi, da v katero okolje študentov ne pošiljamo več.
Ali večina diplomira v rednem roku?
Voga: V desetih letih je na prvi stopnji diplomiralo 250 študentov programa Zdravstvena nega. Število teh, ki diplomirajo, se v zadnjem času povečuje, tako da tisti, ki so malo zaspali, zdaj končujejo. Pred časom smo spremenili način zaključka šole. S tem smo pospešili zaključevanje študija. Ne pišejo več diplomskega dela, ampak morajo opraviti diplomski izpit. Kar so se naučili v letih študija, morajo na koncu znati celovito, kar je bolj primeren pokazatelj, kako se bodo znašli v praksi. To je korak k večji praktični uporabnosti naših študentov. Tudi ankete, ki jih izvedemo med diplomanti, kažejo, da so študenti zadovoljni s tovrstnim zaključkom študija.
Njihova diploma velja povsod v Evropi. Ali torej izobražujete predvsem kader za tujino?
Voga: V celi Evropi in Sloveniji primanjkuje zdravstvenega kadra. Zdravstvena nega je kadrovsko podhranjena in po dohodkih podcenjena, zato imamo primere, da gredo ljudje v drugo državo ali v drug poklic. Naši diplomanti gredo redko v tujino, verjetno se pozna, da nismo ob meji.

TC

Več v tiskani izdaji Novega tednika 6. februarja.

Dan raziskovalca - 01.10.2016 poslana na NT

Šola se lahko pohvali tudi z družbeno odgovornim delovanjem. Lani je z RŠS začela usposabljati osnovnošolce o temeljnih postopkih oživljanja z uporabo defibrilatorja. Študenti šole so usposobili 1.500 osnovnošolcev 20 osnovnih šol, kar bodo počeli tudi v prihodnje. Ni bilo malo primerov, ko se je vnuk naučil oživljanja in je pomagal doma, ko je nekomu zastalo srce. Lani je bil odmeven tudi projekt, s katerim so študenti ugotavljali, kje v MOC so nameščeni avtomatski defibrilatorji. Popisali so jih in občina naj bi jih še bolje označila ter seznanjala javnost, kje so in čemu so namenjeni. Pogosto so študenti šole tudi na raznih dogodkih v mestu, kjer opravljajo meritve krvnega sladkorja, tlaka, sestave telesa …

Deli