Soseda, ki zna na novo prižgati sonce

Marjana Plak je letošnja dobitnica srebrnega grba Občine Kozje

10:40

Medtem ko je okopavala solato in negovala rože na vrtu, se je pogosto zapletla v pogovor z njim. Ob pogledu na mladega moža v invalidskem vozičku jo je vedno znova zbodlo v prsih. Franci je bil star ravno toliko kot njen sin. Moral bi hoditi v službo, tekati za otroki in občudovati razgled z vrha Veternika. A se je lahko na invalidskem vozičku ob sončnih dnevih le prevažal po parkirišču med bloki.

Kozje, invalid Franci Šošterič in Marjana Plak foto:Edi Einspieler/Sherpa
Kozje, invalid Franci Šošterič in Marjana Plak foto:Edi Einspieler/Sherpa

Franci Šošterič si je življenje predstavljal povsem drugače. Kdo na tem svetu pa si misli, da bo kdaj potreboval pomoč drugih, da mu bodo noge odpovedale ali da ga bo zadelo kaj zares težkega? S takšnimi mislimi se zdravi ljudje pač ne ubadamo. Potem se je zgodilo. Zaprisežen lovec je pred nekaj leti tako nesrečno padel z lovske preže, da odtlej ni več stopil na noge. Moral se je preseliti v drug stanovanjski blok, kjer je bilo v pritličju mogoče urediti dostop z invalidskim vozičkom. V življenju se je moral sprijazniti s tisoč in eno omejitvijo. Najtežje je zrl v zelen hrib za bloki. Vrhove, ki jih je imel tako zelo rad, je od takrat lahko le sede opazoval iz doline.
Za dober namen združila na stotine ljudi
Franci se je počasi navajal na novo življenje z neštetimi omejitvami. Potem ga je razburkala spletna povezava, ki mu jo je poslal bratranec. Ugotovil je, da obstaja prav poseben goseničarski električni voziček za terensko vožnjo čez drn in strn. Odpeljal se je celo v Avstrijo, kjer ga je preizkusil. »Bil sem tako navdušen, da bi ga najraje kar takoj vzel domov,« se spominja. A da bi si ga lahko kupil sam, je bilo povsem neuresničljivo. Nov je namreč stal kar 33 tisoč evrov. Še o rabljenem za pol manj denarja niti sanjati ni upal. Dokler ni spoznal Marjane. Ideja, da bi mu pomagala s humanitarno akcijo zbrati denar, je Franciju vsak dan znova pognala kri po žilah. To bi bilo nekaj … Nekaj, za kar ni bilo pravih besed. Nazadnje je Marjana ugriznila v kislo jabolko. »Poučiti sem se morala o vseh pravnih postopkih in se neštetokrat odpeljati v Šmarje na upravno enoto, da sem uredila vse papirje, dovoljenja in zbirni račun. Potem sem s pomočjo nekdaj dobrih ljudi v enem letu obiskala na stotine domov. 299 ljudi je v Kozjem darovalo svoj delež. In še mnogo drugih, ki so o Franciju brali v časopisu. Ni bilo enostavno. Marsikomu se je ta nakup zdel nepotrebno razkošje, češ saj že ima klasičen voziček. Nazadnje nam je uspelo zbrati potrebnih 16 tisoč evrov,« zadovoljna zaokroži zgodbo.
Danes se Franci s tem posebnim vozičkom pelje na Veternik, čez hribe, v gozd. In za trenutek je spet tisti nekdanji svoboden fant, ki je imel ves svet pred seboj. »Skoraj tako se mi zdi, kot bi mi kdo nazaj vrnil noge. Drugega ne morem reči.« Če ne bi bilo Marjane, tega nikoli ne bi doživel. Zato si je občinsko priznanje več kot zaslužila.
StO
Foto: SHERPA

Celoten članek je objavljen v Novem tedniku 3. maja 2019.

“Še zdaj dobim kurjo polt, ko se spomnim trenutka, ko je Franci dobil nov voziček. Bilo je res nekaj velikega. Kot da smo nekomu podarili sonce. Ne da se opisati teh občutkov,« se spominja Marjana.

 

banner-ntrc-martinovanje