Srečo Črep o poti, na kateri je veliko tišine, miru, spoštovanja

10:44

Francoski filozof Frédéric Gros v svoji knjigi Filozofija hoje združi mišljenje in hojo, ti najbolj naravni človeški dejavnosti. »Najboljša hoja je tista, ki umu omogoči, da sprosti domišljijo. Težave, o katerih razmišljamo, naredi hoja lažje rešljive, saj do njih vzpostavi razdaljo, s katere jih uzremo v povsem drugačni luči. In nenazadnje je hoja najboljši primer, kako se skozi njo najdemo tako, da se izgubimo.« Ozdravljeni Srečo Črep se je odločil, da bo 880 kilometrov hoje po znani Jakobovi poti v Španiji predstavljalo neke vrste zahvalo ljudem, ki so mu pomagali na poti ozdravitve, kot tudi preizkušnjo telesa in duha. »Prehoditi v 27 dneh 880 kilometrov je za starčka, ki je bil pred šestimi leti paraplegičen, velikanski podvig. Je velik izziv, ki ima vpliv na moje življenje in dojemanje.«

Camino- 027Srečo Črep se je jeseni lani odpravil na eno najbolj znanih romarskih poti v Evropi – Jakobovo pot ali El Camino de Santiago. Pot se začne v južni Franciji pod Pireneji preči Pireneje, gre čez celo Španijo v smeri vzhod – zahod do Atlantskega oceana. 300 tisoč romarjev letno prehodi pot, ki obstaja od 7. stoletja. Med pohodniki je bil tudi Velenjčan Črep.

Zakaj ste se odločili, da boste šli na slavno špansko romarsko pot?

Ljudje gredo na to romarsko pot zaradi različnih razlogov – verskih, duhovnih … Moja pot je bila neke vrste zahvala prijateljem in znancem, ki so me v času bolezni podpirali in se borili z mano. To je bil moj način, da sem se jim oddolžil. Ko sem zbolel in sem bil dlje časa v bolnišnici, sem imel res veliko obiskov. Veliko prijateljev mi je takrat želelo dobro z molitvijo in željami. Zaradi teh ljudi sem šel tja, ker drugače ne vem, kako bi se jim lahko zahvalil. Vsak dan sem na poti namenil minute ljudem, ki so mi prekrižali pot. Na koncu sem se jim zahvalil še pri maši v stolnici sv. Jakoba in molil zanje.

Camino 251To zahvalno pot bi lahko prehodili tudi v Sloveniji. Zakaj ravno španska romarska pot?

Res bi lahko, a Camino je bil moja velika želja. Ko sem leta 2001 prebral knjigo Shirley MacLaine z naslovom Camino: Po stezi zvezd, sem si rekel, da bom tudi sam prehodil to pot. Ta želja je zorela, a si zaradi službe in številnih dejavnosti nisem vzel časa. Leta 2008 sem zbolel in moje telo ni dopuščalo takšnega napora, a močna želja je ostala. Leta 2011 je telo zbolelo za malignim astrocitom. Po drugi biopsiji, kemoterapijah in obsevanjih sem bil popolnoma izmučen in uničen, tako da sem pristal na invalidskem vozičku. A ker sem bil športnik že pred boleznijo, sem se odločil, da bom s hojo, tekom, kolesarjenjem pridobival fizično moč, pri čemer sem predvsem s svojim optimizmom prepričal vsako celico svojega telesa, da bom živel. Ko so se stvari poklopile, sem na Camino, ko me je »poklical«, res lahko šel. Ta pot je bila v mojih mislih in bila mi je usojena.

Camino 230

Verjetno je bila izkušnja še toliko močnejša, ker ste pot prehodili sami?

Verjetno. Na tej poti je res močna energija, zato sem je del prehodil tudi bos. Pravijo, da Camino leži natančno pod Rimsko cesto in sledi zmajevim črtam, v katerih se odraža energija galaksij na svodu. Vzdolž teh linij naj bi bila izjemno močna življenjska energija. Ta pot je energijska pot, verjetno tudi zaradi teh povezav, čudovita je tudi narava.

BARBARA GRADIČ OSET
Foto: osebni arhiv

Daljši pogovor si lahko preberite v prilogi Novega tednika!

narocite-nt

Deli