»Sreda je praznik, ki si ga ne pustim vzeti!«

Sprehodili smo se po svinjskem sejmu – Prašičev za vzorec, kitajskega blaga čez glavo, vse ostalo pa je domače in »domače«

19:49

Na svinjskem sejmu v Celju vsako sredo pripeljejo ravno toliko svinj, da je ime tega vsesplošnega srečevanja in trgovanja še upravičeno. A po pujse se v resnici nameni le peščica obiskovalcev. V duhu balkanske tržnice lahko na obrobju mesta enkrat na teden namreč najdete vse od zelenjavnih sadik do novih zaves. Degustacijsko kulinarični obhod menda tudi ni od muh. In ni vrag, da ob kakšnem kozarčku iz prtljažnika ne boste našli znanca, ki ga že sto let niste videli. Nadaljevanje si prilagodite po svojih željah in okusu. Da je sreda poseben dan, vedo že skoraj vsi.
Ni važno kaj prodajate, a če imate vsaj malo trgovske žilice, na svinjskem sejmu ne morete manjkati. Če nič drugega, težko na istem mestu najdete tako pisano množico ljudi. Bližnje trgovine so svoja parkirišča sprva varovala kakor so vedela in znala. Navsezadnje pa množice, ki se valijo v tvojo smer, predstavljajo tudi sto in eno priložnost. Že takoj na začetku mi je suhorobar hotel prodati ortopedske čevlje. Za mamo seveda. »Zelo so mehki in udobni, da o pravem usnju sploh ne govorim. Seveda se bova zmenila za boljšo ceno. Za 20 evrov vam jih dam,« se gospod ni dal odgnati. Sveže obraze je dobro ujeti takoj po prihodu s parkirišča. Ko bodo enkrat zašli na sejem, je prav možno, da jim bo kdo iste čevlje ponudil za 18 evrov ali še manj. Po isti strategiji me je takoj nato ustavila starejša gospa, ki je svojo ponudbo iz velike vreče razložila kar na kamnu ob cesti. »Vidim, da nosiš bele hlače. Tu imam bele … Za osem, sedem .. za pet evrov ti jih dam.«
Brez pregovarjanja in »barantanja« ne gre
V ponudbi domačega in »domačega« sadja in zelenjave se za svoj delež prerivajo kmetje s kmetij z registrirano dejavnostjo in preprodajalci. Ni vedno enostavno odbrati ene od drugih, a stalnim kupcem tudi to ne dela pretiranih težav. Kupi stročjega fižola, paradižnika, kumar in čebule so vsi nabrani istega jutra malodane z bližnje njive. Ki je – se razume – vseeno primerno oddaljena od s plastiko prekritih kupov zemlje stare cinkarne. Skoraj nič se ne kupi brez pregovarjanja. Malo zaradi principov, še več zaradi folklore. »Borovnice imate samo ameriške?« se pozanimam zgolj iz radovednosti, ali je pozeba v gozdovih sploh kaj pustila. »A jim mogoče kaj manjka?« je stroga gospa na drugi strani mize. »Naredila sem džem, naredila sem borovničevec. Niti slučajno ne bi uganili, da borovnice niso gozdne.« Verjamem, ampak res nisem nameravala delati likerja. Bučno olje je na svinjskem sejmu tako poceni kot nikjer drugje. »Osemdesetodstona mešanica za pet evrov?« »Seveda gospa, vrhunska kakovost. In res je domače. Morate ga poskusiti.« Morda drugič.

Celotno reportažo lahko preberete v Novem tedniku 27. julija 2017.

Foto: GrupA