Svet medicine, kjer čustva presežejo razum

10:50

Razvoj transplantacijske medicine premika tudi meje v razmišljanju

V tiskani izdaji Novega tednika je objavljeno tudi: 

  • zgodbi dveh oseb, ki danes živita s presajenima organoma;
  • vpisne točke, kjer se lahko opredelite, da boste postali darovalec organov in tkiv;
  • informacije o postopku presaditve organov;
  • odgovor na vprašanje, zakaj prejemniki organov (od mrtvih oseb) ne morejo dobiti osebnih podatkov o darovalcih.

»Gre za področje, ki presega naraven potek življenja. Nekomu podariš življenje. Vidiš drugače odnose, spoštovanje mrtvega in živega,« pravi o darovanju organov in tkiv prim. Danica Avsec, dr. med., direktorica zavoda Slovenija – transplant. Čustvene besede, ki v okorelem, a zelo napredujočem svetu zdravstva kažejo, da transplantacijska medicina dojema človeka najbolj celovito. Ne samo z razumom, ampak tudi s čustvi.

»So primeri, ko bi ljudje absolutno umrli, ker njihove bolezni ni več mogoče zdraviti. Torej jim presaditev organa reši življenje. In ne, ne uporabljam izraza bolniki za te ljudi, čeprav so zaradi bolezni odvisni od zdravil. Večina teh ljudi namreč po presaditvi živi zdravo. Hvaležnost je izjemna. Povezana je z željo po življenju. Zanje so odnosi drugačni. Nas, zdravstvene delavce, pa vse to uči, kako medicino še izboljšati. Poudarila bi, da je pri v transplantacijski medicini ključna komunikacija.

darovanjesimbolna2

S svojci darovalcev in prejemniki organov?

Tako je. V prvi vrsti so ključni pravilni pogovori s prejemniki že v obdobju čakanja na presaditev organov. Tu se izkaže, kako velik pomen ima temeljit pogovor. Na drugih področjih medicine pogosto zdravniki pri tem padejo na izpitu. In ravno zato je transplantacijska medicina drugačna. Potem so pogovori s svojci umrlih darovalcev, a tudi z darovalci, ki so še živi. To vse je za nas izziv. Ne pozabite, da so ključni tudi odnos in pogovori z osebami po presaditvi organa.

Gre za občutljive stvari. Ali se ljudje, svojci umrlih, pogosto odločijo za darovanje organov?

Lani je 16 odstotkov ljudi oziroma svojcev umrlih v povprečju odklonilo darovanje organov. Pred leti je bil ta odstotek še višji. Torej je obveščenost o tem, da z darovanjem organa lahko narediš nekaj dobrega in koristnega, večja. Toda želimo, da bi se družina o tem pogovarjala že pred smrtjo svojca. Če družina pozna stališče pokojnega, ko je ta še živel, so ti pogovori lažji. Vedno pa je nekaj ljudi proti in to moramo sprejeti. Obstajajo skupine ljudi, ki so usmerjene k naravnemu življenju in ki imajo do darovanja svojevrsten odnos. Pogovori so uspešni predvsem zaradi pravilnega pristopa. So v čustveno zelo občutljivem trenutku, ko čustva presežejo razum. Če zdravniki ne znamo čustveno sprejeti tega trenutka, nismo uspešni.

danica avsec
prim. Danica Avsec, dr. med., direktorica zavoda Slovenija – transplant. Foto: osebni arhiv

Kako v Sloveniji dojemamo takšen način zdravljenja?

Ljudje vedo veliko o tem. Ko pa se dotaknemo meje med življenjem in smrtjo, darovanja organov po smrti, se človek nekoliko ustavi. To je čisto človeški trenutek. Osveščenost ljudi pa je visoka.

Prvi stik z zdravstvom predstavlja predvsem osebni zdravnik. Ve o tem dovolj, če se bolnik obrne nanj, da bi postal darovalec organov in tkiv? Omenjate, kako pomemben je pogovor, toda osebni zdravniki nimajo veliko časa …

To je dobro vprašanje. Pred leti smo želeli, da bi pri osebnih zdravnikih obstajala možnost, da bi se oseba pri njih opredelila za darovanje in bi tam dobila dodatne informacije, vendar nismo dosegli dogovora. Bila so pojasnila, da so osebni zdravniki preobremenjeni, kar seveda drži. Manjka predvsem splošnega znanja o postopku presaditve. Gre torej za medicinsko znanje, ne le za to, ali je kdo za ali proti. Na tem področju v dogovoru z osebnimi zdravniki nismo dosegli vsega. Smo pa zato usmerjeni k bolnišnicam. Kajti pomembno je, kako informacija o tem doseže ljudi in kako se ljudje odzovejo nanjo.

Še več v tiskani izdaji Novega tednika. 

SIMONA ŠOLINIČ

Deli