»Težji kot je izziv, večji je motiv«

Dvajset ur, sto kilometrov in pet vrhov

11:12

Ultramaratonski gorski teki in športna tekmovanja, ki premikajo meje vzdržljivosti nastopajočih, so med profesionalnimi in rekreativnimi športniki vedno bolj priljubljeni. Avgusta so prvič tovrstno tekmovanje priredili na Koroškem. Znamenito pohodno pot K24 so še nadgradili, dodali dodatnih 20 kilometrov in še nekaj dodatnih višinskih metrov. Prvega izziva, ki je tekače oziroma pohodnike popeljal tako po opuščenih rovih rudnika Mežica kot na vrh petih koroških vršacev, se je udeležila tudi 38-letna Celjanka, ljubiteljica gorskega kolesarstva, profesorica športne vzgoje Natalija Anderluh.

»Kako sem premagala izziv K24 Ultra Trail Race? Kaj sploh to pomeni? Pomeni premagati sto kilometrov po razgibanem, hribovitem terenu, kjer ne gre vedno vse tako, kot si zamisliš. Ob tem je treba premagati še približno 5.500 višinskih metrov – tako po hribu navzgor kot navzdol. Ne ozirajoč se na počutje, podlago ali vremenske razmere. In premagati vse to pomeni zmagati. Ker vsak, ki je prečkal ciljno črto v Črni, je zmagovalec. Tako profesionalec, ki je za celotno progo potreboval (samo) 12 ur, kot tisti, ki so jo premagali v 24 in več urah. Nekaj je nesporno – vsem je bilo težko. Tudi meni, ki imam v rokah pogosteje ›balanco‹ kot pohodne palice. Ampak v cilju so boleče mišice, žulji, praske, stiskanje zob in ves prelit znoj pozabljeni. Ostanejo spomini in zgodba, ki jo lahko pripoveduješ še leta ter obenem ponosno ugotoviš, da tudi to zmoreš. In že razmišljaš, kako bi se moral zadeve lotiti, da bi s potjo opravil še hitreje,« o za zdaj svoji najtežji preizkušnji pravi profesorica športne vzgoje, ki je sicer »zaljubljena« v gorsko kolo. Zgoraj opisano progo je prehodila v 19 urah in 56 minutah.

Bilo je težko, a na odstop ni niti pomislila
Natalija prizna, da je na progi doživljala tudi izjemno težke trenutke. Ko noge preprosto niso želele v korak z glavo. Ko je telesu zmanjkalo energije. A tudi v najhujšem trenutku se ni vdala, še več, na to, da bi odstopila, ni niti pomislila. »Tega preprosto ne znam,« pravi in doda, da v trenutkih, ko je najtežje, najde največ motiva. »Če mi kdo reče, da se česa ne da, da je nekaj nemogoče, pretežko, takrat naredim vse, da dokažem nasprotno.«
Glede na dobro telesno pripravljenost – redno trenira in se udeležuje maratonskih tekem v gorskem kolesarjenju – je vedela, da vzdržljivost ne bo težava. »Nikoli nisem podvomila, da ne bi mogla v 24 urah prehoditi in preteči proge. Kot sem tudi vedela, da navzdol ne smem teči, saj moje noge na takšen tek niso dovolj navajene. Če tega ne počneš, če nisi utečen oziroma uhojen, potem je sestop veliko težji,« pripoveduje in prizna, da si je še pred štartom postavila osebni cilj. Progo je želela premagati v 20 urah. Tudi to ji je uspelo.
Čeprav si je pred preizkušnjo pripravila načrt in se ga je večinoma tudi držala, so prišli trenutki krize. »Kot se je izkazalo, sem na posameznih postojankah premalo jedla, tudi topla juha ob sedmih zjutraj mi ni najbolj prijala in posledično telo ni imelo dovolj goriva,« razlaga. »Ni hujšega od tega, da ne moreš jesti, ko hrana preprosto ne zdrkne po grlu, a veš, da je to nujno. Nekajkrat sem se morala pošteno prisiliti, da sem pojedla žitno ploščico.« Najhuje je bilo, kot je povedala, pod vznožjem Uršlje gore. »Tam me je dobesedno zabilo, kot rečemo.« Ko je prišla na vrh koroške lepotice, je za nekaj trenutkov sedla in pogledala na telefon, ki je bil tudi del nujne opreme vseh tekmovalcev. Videla je neodgovorjene klice partnerja Primoža, tudi športnika, kolesarja, ki se je ta dan spopadal s pol krajšo razdaljo. »Čeprav mi ni dal konkretnega nasveta, sem po najinem pogovoru nekoliko lažje nadaljevala. In do vznožja zadnjega klanca – Mušenik nad Črno – se je uspelo telo že povsem regenerirati. Tako sem se na zadnji hrib podala, kot bi bil prvi.«

Na cilju je vsak zmagovalec
Natalija Anderluh je na svoji polprofesionalni športni poti že velikokrat prestavila letvico lastnih zmogljivosti. Na vprašanje, ali že razmišlja, da bi se še udeležila podobne preizkušnje, odgovori: »Ne vidim potrebe po tem, da bi še šla. To je bil izziv, ki sem ga izpolnila.«
Vsak, ki je prišel skozi cilj v središču Črne, je zmagovalec, je prepričana Anderluhova. Občutki po prihodi v cilj so bili precej mešani. »Res je, da te v tistem trenutku prav nič ne boli, ne zavedaš se, da imaš žulje in da si poln prask. Boleče postane šele, ko se telo ohladi,« razlaga in ponosno pove, da je sama imela tudi pri tem ogromno sreče. »Morda zato, ker sem preizkušnjo končala z veliko rezerve ali ker sem se je lotila zelo pametno. Z bolečimi nogami nisem imela pretiranih težav, tudi hodila sem lahko že naslednji dan povsem normalno. Res pa so me precej pekli podplati,« se spominja. V nedeljo, dan po tekmi, ko je bilo telo še vedno polno adrenalina in kofeina, ni mogla spati, zato je prespala ponedeljek. V torek je bila že na kolesu. »Teden po preizkušnji sem bila z gorskim kolesom že na Smrekovcu.«

Zapisana kolesarstvu
Njeno življenje je tako zasebno kot poslovno povsem prežeto s športom – zaposlena je v celjski osnovni šoli, kjer športno znanje uspešno prenaša na mlajše generacije. Življenja brez »miganja« si preprosto ne zna predstavljati. V osnovni in srednji šoli je trenirala tenis, prosti čas je rada preživljala v naravi, tudi na kolesu. In kolo, predvsem gorsko, je danes njena največja športna ljubezen.
Njeni kolesarski začetki segajo v leto 2005. »Takrat sem se s kolesom prvič brez postanka pripeljala na Celjsko kočo, kar je bil zame neverjeten dosežek, na katerega sem bila izjemno ponosna. Od takrat sem svoje meje prestavljala, predvsem z gorskokolesarskimi maratoni. Gorsko kolo mi je res pri srcu, ker sem v stiku z naravo, veliko vidim, tereni so tehnično zahtevni. Asfaltirane ceste pri spustih mi ne predstavljajo izziva. Mi ga pa gozdne enoslednice, kjer je treba pokazati tudi znanje in ni dovolj samo vzdržljivost.«
Kot članica celjskega kolesarskega kluba BikeRepublic se – kolikor ji čas dopušča – udeležuje maratonskih in tudi etapnih gorskokolesarskih dirk, kjer se lahko ob bok postavi tudi številnim profesionalnim kolesarkam. »S svojimi dosežki bi imela kje v tujini treninge in tekmovanja verjetno finančno pokrite. Pri nas je to drugače,« pove, a nikakor ne želi tarnati. »Moje športno udejstvovanje ne bi bilo možno brez podpore, ki sem jo deležna na vseh področjih svojega življenja. V prvi vrsti mi največ podpore in motivacije nudi partner Primož Lindič, brez katerega tudi mojih uspešno obkljukanih izzivov tako na kolesu kot tudi drugje ne bi bilo. Imam srečo, da je prenašanje športnega znanja na mlajše del moje službe – poučevanje športne vzgoje je sicer le del mojih obveznosti v šoli, kjer sem zaposlena. Pri usklajevanju službe in športa je treba slednjega prilagoditi delu in ne obratno. Zato je razumevanje, ko se kdaj v ponedeljek malo utrujena prikažem na delovnem mestu, potem ko konec tedna neumorno poganjam pedala na maratonu, vredno zahvale in spoštovanja.« Tudi pri opremi ji zadnja leta veliko pomagata celjski podjetji, ki se ukvarjata s prodajo koles in kolesarske opreme.

LEA KOMERIČKI KOTNIK
Foto: osebni arhiv

V zadnjih skoraj 15 letih se je nabralo ogromno uspehov. Natalija, ki vedno stremi k popolnosti in letvico osebnih zmogljivosti vsako leto psotavi še višje, se še ne zaveda, kaj vse je že dosegla. Zbrala je le nekaj tistih rezultatskih zmag, ki ji največ pomenijo.
Gorsko kolesarjenje: večkratna državna prvakinja kategorij Master ženske XCO in XCM, evropska podprvakinja v kategoriji Master Women v disciplini XCM (leta 2016), zmagovalka Hero XC-maratona v Val Gardeni na daljši razdalji med ženskami ter šestkrat drugouvrščena na isti razdalji, večkratna zmagovalka v kategoriji daljše razdalje XC-maratona Dolomiti Superbike v Villabassi med ženskami, večkratna zmagovalka Rocky Mountain Bike maratona Extreme v kategoriji Master Women v Riva del Gardi, 6. mesto absolutno med ženskami na XCM-etapni dirki Protective 4Peaks v Avstriji, 15. mesto v mešanih dvojicah na 8-dnevni XCM-etapni dirki Transalp.
Trail run: 13. mesto absolutno med ženskami ter 7. mesto v kategoriji na K24 Ultra Trail-Race

»Trma in nepopustljivost mi v življenju in tudi v športu omogočata premikanje lastnih mej. Iz izkušenj in izzivov, kot je bil ta, se lahko človek poskuša naučiti nekaj novega – na primer da gre na tako dolgih preizkušnjah vedno nekaj narobe, obenem pa se mora veliko stvari poklopiti, da ti uspe.«

K24 Ultra Trail-Race je sto kilometrov dolga pot, ki zajema 6,5 kilometra teka skozi opuščene rove rudnika Mežica in vzpone na vseh pet vrhov Koroške: na Peco (2.126 m), Olševo (1.930 m), Raduho (2.062 m), Smrekovec (1.577 m) in Uršljo goro (1.699 m).

banner-ntrc-martinovanje