Tri morja (1): Čas

10:36

Nedelja, 15. julij. Večer je. Sedim na klopci ob Donavi v majhnem zalivu nekje na poti med Vukovarjem in Ilokom in v daljavi gledam ruševine gradu Šarengrad. Prijetno pihlja, na mogočni reki se rišejo dolge sence. Jaroš že spi, Bina Rosa se v spalni srajci še podi naokrog, Miha lovi čas v fotografije in govori z domačinom, ki bo kmalu prvič izplul v svojem novem čolnu. Iz belega hrasta.
Kar nekaj načrtov se nam je v teh dveh dneh na poti že podrlo. Pravzaprav ne podrlo, saj ni šlo čisto nič narobe, le prepustili smo se potovanju. Ponavadi potrebujemo nekaj prevoženih kilometrov, nekaj prespanih noči, da ne načrtujemo (pre)več, tokrat smo se začeli prepuščati že doma. Načrt je bil, da bomo krenili na pot v petek popoldne, a ko sem se v četrtek pozno zvečer pripeljala domov še vsa energična od dela v Ljubljani, sva z Miho presodila, da nama bolj kot hitrostno pakiranje koristita mir in sproščenost priprav na pot. In je že bilo prav tako, saj nam je babica Urša v soboto za zajtrk spekla palačinke, ki smo jih razvratno mazali s čokolado in smetano, kot bi bil praznik. In v živo polubčkali še prababico Bredo za rojstni dan, pri njej v miru pokosili in se za pot opremili s posodicami domačih piškotov, pite in potice. Spotoma smo se ustavili še na zbirnem mestu Zelenega kroga in naložili ekološko sadje in zelenjavo. In šele po drugi uri popoldne zares krenili v svet. Naloženi smo bili tako, da nisem znala več zapreti predala ob sovoznikovem sedežu, ko sem brskala po njem.
Nikamor se nam ne mudi
Še pri kosilu je Miha razlagal omizju, da gremo naravnost na avtocesto in do Novega Sada, ker bi radi prišli čimprej v Bolgarijo. A sva se pri Ptuju spogledala: »Saj se nam nikamor ne mudi.« In zapeljala na magistralno cesto proti Varaždinu. In smo ob cesti šteli gnezda, polna štorkelj, ter se ohladili v lokalnem jezeru, ko nam je postalo vroče. Opazovala sem Roso, kako se igra. Mi smo rezali in jedli melono. Jaroš je v vodo neumorno metal kamenčke in se potapljal za njimi, ona je po vodi plula z mojimi natikači in iskala žabje skakalnice. Miha se je zavijal v brisačo, ona je iz nje naredila krila in tekala okoli jezera kot metuljčica. Mi smo opazovali labodjo družino, ona je našla labodje pero in si z njim močila lase, oblikovala pričesko. Jaroš pa tudi zna speljati vodo na svoj mlin, ker je tako neposreden pri navezovanju stikov, da mu ni nobena težava preiti z naše klopce, kjer malicamo melono, na sosedovo brisačo, kjer imajo čips, smokije, in se tam posladk…, no, poslaniti.

NUŠA KOMPLET PEPERKO

Aktivistično plat naše poti z imenom Tri morja lahko spremljate na Instagramu recidesign in Facebooku recidesign, podobe recikliranja.

Več v tiskini izdaji NT

postanekobcesti

narocite-nt