Tudi najbolj zavzeti prostovoljci včasih obupavajo

14:48

»Ni posvojiteljev, ni začasnih skrbnikov, ni donatorjev finančne pomoči. Donatorjev hrane je vedno manj, pomoči potrebnih živali pa vedno več.« Ta zapis smo lahko nedavno prebrali na FB-strani Društva proti mučenju živali Celje (DPMŽ). Kako se spopadajo s temi razmerami prostovoljci, povezani v enem najstarejših tovrstnih društev pri nas? Kaj lahko storijo tisti, ki bi jim želeli pomagati? Katere težave najpogosteje opažajo v društvu, ko gre za ravnanje z živalmi? O tem smo se pogovarjali z aktivno članico Suzano Suholežnik.
Društvo je neprofitno in se financira izključno iz članarin in prostovoljnih prispevkov. Letos je pridobilo status društva v javnem interesu, kar pomeni, da mu lahko davčni zavezanec nameni pol odstotka dohodnine. Obrazec za namenitev dela dohodnine lahko zavezanec odda elektronsko v okviru poslovanja eDavki ali osebno ali po pošti pri pristojnem finančnem uradu. Tako dobi ta denar društvo, namesto da konča v proračunu države. »Davčnega zavezanca to ne stane nič, društvu pa bi to ogromno pomenilo, saj bi ta sredstva lahko namenilo za kritje veterinarskih stroškov in bi tako lahko zdravstveno oskrbelo več prostoživečih mačk,« opozarja Suzana Suholežnik. Hkrati bodo v društvu veseli, če jim bo kdo pomagal z denarnim nakazilom (TRR je zapisan na FB-strani društva) ali s podarjeno mokro in suho hrano za pse in mačke.
Društvo pomaga po svojih močeh
Da so v tem času razmere še posebej težke, je »kriva« sezona mačjih mladičev. To je čas, ko težave, s katerimi se prostovoljci v društvu srečujejo celo leto, izbruhnejo še siloviteje. »Ljudje nas vsak dan kličejo, da so naleteli na zavržene mačje mladiče ali na celo mačjo družino. Od nas pričakujejo, da se bomo takoj pripeljali na kraj dogodka in muce odpeljali. Javljajo primere zanemarjanja živali in pričakujejo, da bomo zadeve takoj uredili.« A člani društva so prostovoljci, ki to počnejo v svojem prostem času in brez plačila, zato ker se jim živali smilijo in jim želijo pomagati po najboljših močeh. Vedno ne gre tako, kot bi ljudje želeli. Pri tem Suholežnikova opozarja: »Kar se tiče zavrženih muc, je naše poslanstvo skrb za njihovo sterilizacijo oziroma kastracijo, a še to samo v celjski občini in v tistih občinah, ki so pripravljene te posege plačati. Sami jih lovimo in organiziramo te veterinarske posege. Prevoze opravljamo na lastne stroške, velikokrat gremo zaman, saj muce ne gredo kar takoj v živolovko ali takrat, ko jih lovimo, sploh ne pridejo na običajno mesto,« opisuje težave, s katerimi se srečujejo prostovoljci. Muce nato peljejo v zavetišče Zonzani, od tam jih zaposleni iz zavetišča peljejo na veterinarsko postajo v Šentjur, kjer poskrbijo za sterilizacijo oziroma kastracijo. Zonzani jih spet prevzame, člani društva pa jih gredo iskat in jih obdržijo čez noč doma ter jih nato spustijo v okolje, kjer so bile najdene. »Stroške teh veterinarskih posegov krije celjska občina, ki ima glede njihove izvedbe dogovor z zavetiščem Zonzani. Občina zasluži vse pohvale, saj odgovorni razumejo pomen teh posegov,« so zadovoljni v DPMŽ, pravi Suzana Suholežnik. A nekaj denarja potrebuje društvo tudi za ostale veterinarske storitve.

TC, foto: arhiv DPMŽ

Več v tiskani izdaji Novega tednika

20190526_085154

dav

narocite-nt

Deli