“Ura je kot srce, ki mora delati.”

13:23

»Z urami sem povezan že od rojstva, verjamem, da mi je bilo usojeno, da bom popravljal in izdeloval ure. Ko sem videl uro, se je v meni sprožil nek mehanizem. Ure in glasba me spremljajo že od rane mladosti,« je zgodbo o ljubezni do ur začel Ingo Rozman, urar, zbiralec, popravljavec in izdelovalec starinskih ur.

Ingo Rozman
»Ko vstopim v stanovanje, najprej pogledam stene, kaj visi na njih. Moti me, če so prazne, ker v takšnem stanovanju, vsaj zame, ni nič zanimivega.«

74-letni Ingo Rozman v svoji delavnici popravlja, restavrira in izdeluje nove starinske ure. »Ure me privlačijo že od mladih nog. Ko sem jih začel zbirati, sem se tudi moral naučiti popravljati. Malo sem hodil od enega do drugega urarja in jih spraševal, doma sem nato vadil. Spominjam se, da sem že kot osnovnošolec hodil v Celje in opazoval urarje skozi okno, kako so delali. Nikoli se nisem izobraževal za finomehanika, sem popoln samouk.«

DL3U6756Nekaj ur je podedoval od staršev, večino v zbirki je kupil oziroma so jih k njemu nosili ljudje, da bi jih kupil. »Nobena ura ni zastonj, za vsako vem, od kod je prišla, poznam zgodbo družine, ki jo je prodala. Vem, zakaj so jo prodali in kakšen je bil njihov odnos do nje.« Včasih se zdi, da ljudje nimajo odnosa do starinskih predmetov, da nimajo občutka za zgodovino svojih prednikov. »Vsaka ura v tem prostoru je nekaj vredna, ker tudi najslabša nosi v sebi zgodbe neke rodbine. Žal se mi je prepogosto potrdilo, da starih ur ni več. Imam občutek, da so s potresom na Kozjanskim odšle tudi ure. Mogoče so vse prodali v tujino, Nemčijo, kjer je trg precej razvit.«

Ingo Rozman
»Umirjenost in previdnost sta lastnosti, ki ju mora imeti dober urar. Ure so uničene zaradi neznanja ljudi in njihove živčnosti.«

»Pri meni ne boste slišali, da se nečesa ne da popraviti«

Ingo Rozman tako dobro pozna delovanje ur, ker ima dober posluh. Zato je tudi »muzikant«. Pri znanem celjskem ansamblu je nekoč igral kitaro, naučil se je tudi igrati harmoniko. »Veliko stvari mi je všeč. Nisem bolan za starinskimi urami. Ko se jih naveličam, grem iz delavnice, in sicer k ženi. Ko se nje naveličam, grem v delavnico,« se je kot pravi »muzikant« hudomušno pošalil.

DL3U6795
»Ura je kot srce, ki mora delati. Ko se pri uri nekaj izrabi, je treba popraviti, da lahko spet deluje še nekaj let.«

»Bolj ko me ura jezi, bolj sem ji hvaležen. Z uro moraš imeti potrpljenje, da ugotoviš, kje se je nekaj ›obesilo‹, kaj je tisto, zaradi česar ne teče prav, kajti nobena ura ni enaka drugi. Vsak ima svoje težave. Vsaka ura je v mojih mislih in vem, da jo bom uredil. Samo odločiti se je treba in se lotiti dela.« Ko mu je vsega dovolj, ko mu je dovolj dela v delavnici, se Rozman odpravi v naravo, na kmetijo, kjer ima koze. Včasih gresta z ženo tudi peš naokoli. »Zdravnik svetuje vsakodnevno uro rekreacije.«

DL3U6791

BARBARA GRADIČ OSET
Foto: GrupA

Daljši prispevek si preberite v zadnji številki Novega tednika!

narocite-nt

Deli