Ustvarjalna iskra pušča odtis v lesu in domačem kraju

Domen Žagar, lesarski ustvarjalec s Planine pri Sevnici

14:02

Na robu trga s krasnim razgledom na planinski grad stoji družinska hiša Žagarjevih. Če se je Domnu nekoč zdela prevelika, danes ustvarjalno zapolni vsak njen prost kotiček. Nase je opozoril na natečaju za naj spominek. Njegov Okrancljajek je samo droben delček ustvarjalne zgodbe, ki jo na les in druge materiale piše že od svojih šolskih let.
SAŠKA T. OCVIRK

DL3U4284»Mislim, da mi je najlepše in najbolj nepozabno darilo dal ravno stari oče. S tisto prvo vbodno žagico sem pri sedmih ali osmih letih začel prvič ustvarjati iz lesa. Po več kot dvajsetih letih se spet vračam na tiste začetke, k tistemu, kar me je pritegnilo že v otroštvu,« se nasmeje gostitelj.
Njegov stari oče je bil legendarni planinski učitelj Ferdo Žagar. Pod njegovo taktirko so nastajale še danes nepozabne ljudske predstave na prostem. Iz tega izročila še danes črpa tudi njegov vnuk. Le orodje je od tistih prvih začetkov bistveno posodobil. V njegovi delavnici večina ljudi najprej ostrmi, potem izusti isto vprašanje: »Kako, za božjo voljo, ste ta stroj spravili v sobo?« Z nekaj razstavljanja, dobre volje in iznajdljivosti je očitno mogoče vse.

Darilo starega očeta Ferda
Ker je imel uho za tuje jezike, so ga po osnovni šoli usmerili v gostinstvo in turizem. Kmalu je ugotovil, da ima za turističnega vodnika premalo veselja do izpostavljanja pred ljudmi. »Niti približno se nisem videl v vlogi nekoga, ki se s skupino turistov sprehaja od ene do druge krajevne znamenitosti.« Čeprav ni gojil dedove slikarske žilice, so se njegova dela na šolskih likovnih tečajih vedno uvrščala med boljše izdelke. Nezmotljiv občutek za lepo ga je nazadnje pripeljal na šolo za oblikovanje. »Tudi ta ni izpolnila vseh mojih pričakovanj. Morda bi zdaj izbral lesarsko šolo. Ali tudi ne. V vlogi mizarja se tudi ne vidim,« pravi Domen. Šolsko znanje je v vsakem primeru le začetek, prvi korak na dolgi poti izpopolnjevanja in raziskovanja. Kaj bi zares rad počel, dolgo ni vedel. In se je preizkusil skoraj v vsem. Delal je v urejenem delavniku osmih ur, pa v različnih turnusih z zanesljivo in predvidljivo plačo. In tudi v sezonskih poslih, kjer 15-urni delavnik ni bil nič neobičajnega. »Vse ima svoje prednosti,« ve zdaj. Ko je zaslužil dovolj, si je kupil stroj za laserski razrez in stroj za graviranje. Z nekaj računalniške opreme in veliko ustvarjalne žilice se je pot znamke Domendizajn lahko začela. Zadnje leto Domen uživa svobodo in nosi tegobe, ki jih s seboj prinaša status samostojnega podjetnika. »Veliko je stvari, ki sem se jih moral naučiti v praksi in iz lastnih napak. Če je kakšen mesec bolj donosen, to ne pomeni, da več zaslužim. Večinoma prihodek porabim za kakšen strojček, ki mi olajša delo. Za naložbe tako ali tako ni nikoli dovolj denarja,« zagate opisuje Domen. A to ni zelo pomembno, saj je njegovo trenutno delo tisto, ob katerem se mu še vedno najbolj svetijo oči.

DL3U4326»Kot samostojni podjetnik nikoli ne veš, ali boš sklenil račune pod ali nad pozitivno črto. Ampak zadovoljstvo ob delu je vredno tudi takšnega tveganja in občasne negotovosti.«

Pohvale in priznanja za naj spominek
Izdelek, ki so ga tudi v strokovnih krogih zelo pohvalili, je Domen poimenoval Okrancljajek. Gre za lesene šablone v lični škatlici, namenjene posipu sladkornega prahu po sladicah. »Ta spominek je uporaben, lep in sporočilen. Njegove možnosti za nadaljnji razvoj in dodatno turistično promocijo so z izdelanim konceptom skoraj neomejene,« je bil navdušen etnolog dr. Jazen Bogataj. Okrancljajek se je uspešno izognil največjemu prekletstvu dekorativnih predmetov, in sicer temu da bi postal praholovilec. »Ta spominek je ena mojih povezav s področjem gostinstva in turizma. Koncept je uporaben za vsak logo, za vsak kraj, regijo, slaščičarno ali gostilno. V bistvu se mi zadeva sama po sebi ni zdela zadetek v polno. Priznanje je bilo za to še toliko lepša potrditev.« Trenutno si Domen razbija glavo, kako v sladkorno podobo spraviti prepoznavne podobe in vedute občine Šentjur. Zadeva vseeno ni tako enostavna. »Črte morajo biti dovolj široke, da sladkor ustvari odtis, celotna podoba mora biti jasna in prepoznavna. Stolp ljubezni je po teh merilih kar težko upodobiti. Ampak nisem še vrgel puške v koruzo,« se zasmeje.

DL3U4280»Guzej je naša lokalna legenda, ki bi jo rad obeležil z Okrancljajekom. Ampak kaj je tisto, kar bi ga nezmotljivo predstavljalo? Spomin na dedove uprizoritve mi pred oči najprej prinese čevlje. Ker jih je Guzej nosil v rokah. Čevlji se obrabijo, podplati nog pa ne.«

Foto: GrupA