V morje se je usodno zaljubila na prvi pogled

Simona Knez iz Šentvida pri Grobelnem je na razkošnih križarkah objadrala svet

10:45

Ko je stala pred mogočno ladjo, jo je za trenutek zmrazilo po telesu. »Kaj, za božjo voljo, vendar počnem?« si je mislila. Vseeno je pogumno stopila na krov tristo metrov dolgega plovila. Postala je del 1.200-članske posadke, ki skrbi za prijetno bivanje 2.800 gostov. Zdaj je že pet let zaposlena pri ameriškem podjetju Celebrity Cruises. Kot vodja prodaje turističnih križarjenj skrbi, da se potniki v razkošna mesta na vodi vračajo. Kot se na ladjo vedno znova vrača tudi sama. Njena najnovejša odisejada se je pred dnevi začela v Kopru.
»Ko sem prvič zaplavala v morju, sem se skoraj razjokala od sreče. Tako neskončno povezano sem se čutila s to brezmejno modrino,« še danes zaneseno pripoveduje Simona. To izkušnjo, ki je za mnoge otroke povsem samoumevna, je doživela šele pri 17 letih. »Doma sem s kmetije in pri nas poletni dopustni na morju pač niso bili v navadi. Zato je bil tisti maturantski izlet v Grčijo preprosto nepozaben. Kar nisem se mogla sprijazniti, da bom morala nazaj domov.« Bilo ji je jasno, da brez morja noče več živeti. Ko je morala izbrati študij, je tako prišla v obzir le ena fakulteta. Vpisala se je na Fakulteto za turistične študije Turistica v Portorož.
Od zaprtih vrat k odprtemu oknu
Simona je bila vajena ob študiju delati v vsaj še dveh, če ne treh službah. Med drugim je bila vsestransko aktivna tudi na fakulteti. Ko je pri 25 letih magistrirala, je bila ponudba za zaposlitev v akademskih vodah pričakovana. A tik preden bi pogodba dobila še zadnji žig, je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev vse padlo v vodo. »Priznati moram, da sem bila precej razočarana,« se spominja. Tehtala je med različnimi možnostmi in nazadnje izbrskala številko posrednika, ki je nekoč na šoli iskal kuharja za na križarko. »Mislila sem se, da mora gotovo biti na voljo še katero drugo delovno mesto, ki bi bilo primerno zame.« Delo na morju jo je ves čas mikalo, a dokler je življenje teklo po naoljenih tirih, si o tem ni upala zares razmišljati. Takrat ji je izgovorov zmanjkalo. V podjetje je poslala vlogo in svoj življenjepis. Glede na vse pridobljene izkušnje v času študija, dobro znanje jezikov in trimesečno bivanje v Barceloni se ji ga ni bilo treba sramovati. Službo je dobila takoj. »Na pijačo sem povabila svoje prijatelje in sodelavce s fakultete. Ne vem, kaj so pričakovali, vendar je bilo presenečenje popolno. Oznanila sem, da grem delat na ladjo.«

Kako je živeti in delati na ladji in kako do sanjske službe na valovih, preberite v zadnji številki Novega tednika. 

SAŠKA T. OCVIRK
Foto: osebni arhiv

Na ladji sta za osebje rezervirani spodnji nadstropji. Tam se lahko druži, kolikor želi. Pred gosti se zaposleni, ki so rojaki, med seboj ne smejo pogovarjati v maternem jeziku. Za rojake veljajo kar vsi delavci iz republik nekdanje Jugoslavije. V povprečju Simona slovenščino na ladji zasliši enkrat na mesec. In kot pravi, jo slovenski gostje vedno poiščejo.
»Za posadko je na ladji alkohol strogo prepovedan. Prav tako si nihče med zaposlenimi ne sme privoščiti, da bi nad kom dvignil glas ali bog ne daj celo roko. V romantične naveze med zaposlenimi se delodajalec ne vtika. Ko gre za odnose z gosti, pa je sprejemljiva izključno popolna profesionalnost.«
Popravila in druga vzdrževalna dela so del ladijskega vsakdanjika. Še posebej na starejših ladjah, kjer se zelo pogosto zgodi, da poči kakšna cev in poplavi kabino ali dve. Vsakih pet let vsako ladjo povsem obnovijo. Zamenjajo vse obloge in celotno pohištvo. V podjetju Celebrity Cruises imajo dva kakovostna razreda ladij. Prihodnje leto bo floto dopolnila nova ladja, ki bo po obliki, udobju in inovativnosti prekašala vse dosedanje.
Cena križarjenj je odvisna od sezone, začrtane poti, kakovosti ladje in namestitve. Če niste preveč zahtevni, lahko notranjo kabino brez razgleda izven sezone dobite že za tisočaka. V povprečju stane križarjenje od 1.500 do dva tisoč evrov za osebo na teden. Na najbolj razkošnih ladjah lahko najamete kar vilo z zasebno teraso nad morjem, bazenom in vsem mogočim udobjem. A takšne počitnice stanejo kar desetkrat več od povprečja.
»Logistika in preskrba ladje s štiri tisoč ljudmi na krovu sta utečeni do zadnje pike. Ladjo z vsemi živili oskrbijo enkrat na teden, po potrebi tudi vmes. V posameznih pristaniščih se ladijski kuhar oskrbi z lokalnimi specialitetami in zvečer svojim gostom pripravi aljaški, dalmatinski, španski, grški ali kateri drug kulinarični večer.«
»V petih letih sem res hudo nevihto doživela samo enkrat. Ladja je tako velika, da gibanja ni mogoče čutiti skoraj nikoli. Z izjemo Tasmanskega morja, kjer so tokovi res močni in je morje zelo razburkano. Se je že zgodilo, da me je malo vozilo po pisarni. Nam je to smešno. Gostom pa seveda malo manj.«
»Večinoma sem razočarana, ko vidim, koliko dobrih kadrov Slovenija brez upiranja pušča v tujino. Ne vem, kdo je najbolj odgovoren za to, ampak turizem v Sloveniji ima še ogromno možnosti. Mladim svetujem, naj bodo aktivni. Če jim prva služba ni usojena, naj ne čakajo doma, ker jim naslednja ne bo padla z neba. Domov jih ne bo nihče prišel iskat. Še danes ne vem, od kod sem potegnila pogum, ko sem takrat stala pred tisto ogromno ladjo. Včasih je bilo res težko. Podnevi se mi je zdelo, da mi bodo od vseh silnih informacij pregoreli možgani, ponoči so me tlačile more. Danes mi ni žal za nič in res sem srečna, da sem šla skozi vse to.«

DCIM100GOPRO
»Seveda veliko govorim o Sloveniji. Slovenija piše na znački poleg mojega imena in velikokrat se mi zgodi, da se tujci ob tem navdušijo, ker poznajo Bled, Ljubljano, Postojnsko jamo … In vsakokrat me pogreje pri srcu ob misli na mojo deželico.«
»Po vsem, kar sem videla, lahko rečem, da je Slovenija fantastičen turistični biser. Predvsem zato, ker ima na majhnem prostoru tako veliko znamenitosti. Danes je vedno več gostov, ki želijo videti čim več v čim krajšem času. V Sloveniji je to mogoče. Želim si, da bi Koper postal izhodišče za svetovna križarjenja. To bi bila izjemna priložnost za celo državo. S tem se strinjajo mnogi, v resnici pa se stvari ne premaknejo skoraj nikamor …«

»Zdi se mi, da angleško govorim že bolje kot slovensko. Tekoče obvladam špansko, sporazumem se v italijanščini, ruščini, nemščini in portugalščini. Otrokom pravim, naj se čim bolj učijo tujih jezikov. To jim bo odprlo vrata v prihodnost. Če bi prej vedela, kako so pomembni, bi se jih učila že zdavnaj.«