“Varovanje dediščine zahteva pokončnega človeka”

9:39

»Vsak dan posebej se borim s tem, da svoje delo speljem po etičnih standardih in normativih. To pa zato, ker se je čas močno spremenil. Lastnina postaja vedno bolj sveta, ljudje so vedno bolj nepotrpežljivi. Vedno več je pritiskov. Zato, da svoje delo spelješ na pravi način, moraš biti res pokončen človek,« tako o svojem delu pravi Danijela Brišnik, vodja celjske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Odkar je zaposlena v konservatorskem poklicu, išče odgovor na vprašanje, zakaj ljudje z negodovanjem gledajo na sodelovanje z zavodom. Poudarja, da je njegovo poslanstvo ljudem pomagati, ne pa greniti njihovih življenj.

Zaradi ljubezni do slovenskega jezika je razmišljala, da bi študirala novinarstvo. A splet

Danijela Brišnik - 26.4.2019 poslana na NT
Danijela Brišnik

naključij je odločil drugače. V drugem letniku srednje šole je namreč začela delati kot vodička v Muzeju Velenje. V tej ustanovi so ji svetovali naj izbere arheologijo, ji ponudili štipendijo in prvo službo. Terensko arheološko delo je zanjo nekaj najlepšega pri tej vedi in ji v zadnjih letih močno manjka. »Nič ne more nadomestiti tistega fantastičnega občutka, ko pod strguljo zagledaš drobec preteklosti, ki ti začne pripovedovati zgodbo. To nas arheologe drži na terenu pozimi in poleti, tako v vročini kot v snegu,« pravi.

Je bila vaša prva zaposlitev, ko ste bili sodelavka Muzeja Velenje, priložnost, da raziskujete predvsem domače kraje, Šaleško dolino?

Absolutno. Rada poudarim, da sem zrasla v velenjskem muzeju, saj sem bila v njegovo delo torej vpeta od svojega 16 leta pa vse do leta 1996, ko sem se za krajše obdobje zaposlila na celjski izpostavi Centra za srednjeveške študije Univerze v Ljubljani. Kot arheologinjo me je izoblikoval prav muzej. Kot bistveno prednost vidim majhnost te ustanove, zaradi česar sem na začetku delala vse. Sama sem odšla na teren, izvedla topografijo, se pogovarjala z ljudmi, odkrivala nova najdišča. Slednja sem raziskovala, opravila poizkopovalno analizo in na koncu pripravila razstavo. V vseh ostalih službah je takih priložnosti manj. Ena od prednosti je bila tudi da, da sem v Muzeju Velenje delala z izjemno ekipo – s tremi mušketirji. To so Jože Hudales, Damijan Kljajič in Tone Ravnikar. To je bila šola za vse življenje.

Kako vam je bilo iz muzealskih vod, stopiti na pot konservatorstva?

V življenju se mi očitno dogajajo naključja. Prehod iz muzeja pod okrilje fakultete, v bolj znanstveno raziskovalne vode se mi je pač zgodil. Tam se se našla. Po spletu okoliščin se je ta služba končala. Zelo kratek čas sem bila nato med »svobodnjaki«, opravljala sem delo terenske arheologinje. To mi je sicer ustrezalo, a je bilo naporno biti vse dni v tednu na terenu in to po celotni državi. Ko se je na zavodu pokazala priložnost, sem jo sprejela. Priznam, da sem takrat mislila, da je to začasna rešitev, le ena stopnička do zaposlitve na področju, ki sem ga bolj poznala. Januarja letos pa je minilo 20 let, od kar sem konservatorka.

Morda marsikdo ne ve, da imate konservatorji, podobno kot velja za novinarje, svoj etični kodeks. Vaše delo še posebej usmerja prva točka, da na vas ne sme vplivati nobena sila, ki bi vas ločevala od ustrezne strokovne ravni dela in odločitev. Si skušajo več privoščiti investitorji, ki imajo denar in s tem večjo moč?

Vsak dan posebej se borim s tem, da svoje delo speljem po etičnih standardih in normativih. To pa zato, ker se je čas močno spremenil. Lastnina postaja vedno bolj sveta, ljudje so vedno bolj nepotrpežljivi. Vedno več je pritiskov. Zato, da svoje delo spelješ na pravi način, moraš biti res pokončen človek. Je pa težko posploševati o tem, da so za pritiski le ljudje z denarjem. Dobre izkušnje imam tako z velikimi, močnimi investitorji, pa tudi z navadnim človekom, ki želi zgraditi nekaj za svoje lastne potrebe. Iskanje možnosti, kako se izogniti pravilom, ni povezano zgolj s financami. Bolj kot to, koliko ima kdo pod palcem, šteje osebnostna drža.

Danijela Brišnik - 26.4.2019 poslana na NT
Ko je pred 20 leti stopila na pot konservatorstva, so ji kolegi v roke dali etični kodeks konservatorja. Prva točka kodeksa, ki govori o neodvisnosti dela konservatorja, se je zasidrala v njeno zavest in v skladu z njo se trudi delati ves čas.

Je ljudem, ki živijo v starih mestnih jedrih, kot je na primer Celje, težko pojasniti, da je naloga zavoda ščititi našo dediščino, ne pa omejevati in nadzorovati občanov?

20 let poskušam priti do odgovora, zakaj ljudje z negodovanjem ali strahom sprejemajo naše sodelovanje. Naloga naše državne javne službe je spremljati in usmerjati posege v prostor, usklajevati zahteve varstva dediščine in potrebe lastnikov, upravljavcev, uporabnikov ter pomagati iskati ustrezne tehnične rešitve. Ljudje z druge strani to pogosto dojemajo kot omejevanje, kot nastopanje s pozicije moči. Vsega tega ne olajša dejstvo, da zavod ne more z denarjem sodelovati pri določenih posegih. A tudi na tem področju se dogajajo spremembe. Vsaj za posege v naselbinsko in vrtno arhitekturno dediščino smo uspeli s pristojnim ministrstvom dogovoriti nekakšno rešitev. Na voljo so javni pozivi, kjer lahko ljudje pridobijo sofinanciranje za arheološke raziskave.

»Dejstvo je, da je na celotnem področju varstva kulturne dediščine v Sloveniji premalo denarja. Zato se zahteve zavoda, ki so tudi finančno ovrednotene, ljudem zdijo problematične.«

Kako nasploh vidite odnos, ki ga imamo ljudje do naše skupne kulturne dediščine?

Vsak posameznik po svoje gleda na našo dediščino. Na nek način se zdi, da se odnos do kulturne dediščine vendarle spreminja in obrača v pravo smer. Seveda se vmes dogajajo odstopanja, ko je v ospredju lastnina. To lahko vidimo že samo po tem, ko ljudje za fasade svojih hiš izbirajo žive barve, kot jih poznajo pri Benettonu. Tu odnos do kulturne krajine seveda ni pravilen. V osnovi se ljudje vendarle poistovetijo s kulturno dediščino. Včasih žal samo do trenutka, ko bi morali vanjo vložiti lasten denar.

Pred leti ste kot govornica na prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku opozorili, da prepogosto spregledamo, da del dediščine nepovratno izginja. Da za njo ostaja le mrtva črka na papirju in arhivsko varstvo. Sliši se kar hudo.

Je hudo in del dediščine res nepovratno izginja. A če moje besede neposredno poveževa s Celjem, del dediščine izginja tudi zato, ker mora mesto gledati naprej in ne samo nazaj. Razvoj je vedno terjal neke spremembe. Če razvoja ne bi bilo, danes na primer ne bi mogli občudovati cerkva, ki so primer raščene arhitekture. To pomeni, da so jih na primer zgradili v romaniki, jih nato spreminjali v gotiki in barokizirali v baroku. Tisto, kar je problematično je to, da včasih ne znamo poiskati pravih rešitev, ki bi na ustrezen način združevale staro z novimi potrebami.

Vam je še posebej blizu arheološka kulturna dediščina. V Celju nanjo izvajalci del naletijo skorajda kjerkoli, kjer zasadijo lopato. Je to blagoslov ali prekletstvo?

Zame, kot arheologinjo, je to seveda blagoslov. Če bi rekla karkoli drugega, bi bilo to bogokletno. Še po vseh teh letih me namreč zaščemi, ko pod lopato na dan pogleda arheologija. Se pa v vlogi odgovorne konservatorke in vodje celjske območne enote za varstvo kulturne dediščine zavedam, da za investitorja to predstavlja problem. Najdbe namreč lahko pomenijo časovne zamude, logistične in tehnične zaplete, nenazadnje to pogosto spremlja tudi velik finančen zalogaj. Skozi leta sem se naučila, da se z dialogom večinoma da najti rešitev, ki je ustrezna za obe strani.

TINA STRMČNIK
Foto: SHERPA

Več v tiskani izdaji Novega tednika!

Danijela Brišnik - 26.4.2019 poslana na NT
»Dokler mesta nimajo vsebin in dokler se ljudje družijo na obrobjih, v nakupnih centrih, bodo mrtva,« pravi Danijela Brišnik.

»Nekdo, ki se čuti meščana, ki se zaveda prednosti in slabosti življenja v mestu, ne bo zaprl nekega prehoda, ker slednji vodi po njegovi lastnini. Ali norel zaradi tega, ker mu ni všeč izbor glasbe na prireditvi na bližnjem trgu.«

Danijela Brišnik iz Šoštanja je od leta 1999 zaposlena na celjski območni enoti Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine, od leta 2014 enoto tudi vodi. Prej je bila zaposlena v Muzeju Velenje in na Centru za srednjeveške študije Univerze v Ljubljani. Za svoje sodelovanje pri postavitvi paviljona, ki na celjskem Glavnem trgu prikazuje rimsko vilo z mozaiki, ji je Slovensko konservatorsko društvo podelilo Steletovo priznanje. Del kulturne dediščine, ki ji je najbližji, je arheološka kulturna dediščina. Njeno najljubše obdobje arheologije je srednji vek.

»Del dediščine izginja tudi zato, ker mora mesto gledati naprej in ne samo nazaj. Razvoj je vedno terjal neke spremembe.«

 

narocite-nt