»Včasih je dobro, če v življenju nimaš nobenega načrta …«

Z Gregorjem Vajdičem iz Šentjurja do Islandije in nazaj

10:08

Na starševsko vprašanje, kaj bo v življenju počel, in šefovsko različico, kje se vidi čez pet let, kot mladostnik prav tehtnega odgovora ni imel. Opravljal je različne službe in se srečeval s povsem vsakdanjimi izzivi. Življenje je pač ubiralo svojo pot. Gregorju pa se je zdelo, da hodi v čevljih, ki sicer služijo svojemu namenu, čeprav še zdaleč niso ukrojeni po njegovi meri. Potem se je nekega usodnega dne vse spremenilo – ko je pred desetimi leti brez posebnih načrtov in pričakovanj sedel na letalo za Islandijo.
Ob njegovem zadnjem obisku v Sloveniji sva se kar nekaj časa neuspešno usklajevala, nato sva h kavi sedla tik pred njegovim odhodom proti Reykjaviku. V spominu sem ga imela iz osnovnošolskih let kot prav nič izstopajočega fanta iz sosednjega razreda. In vprašanj je bilo nešteto. Kako na primer Šentjurčan pristane v islandski reprezentanci avstralskega nogometa? Očitno po scenariju, ki bi bil vreden Hollywooda.
Ljubezen na prvi vdih
V srednjo šolo je hodil z največjim možnim odporom. Dve leti srednje strojne šole v Celju in nato še dve leti v takratni metalurški v Štorah sta ga opremili z osnovnimi kvalifikacijami za delo v industrijski proizvodnji. »Službo sem dobil v pocinkovalnici in v zelo kmalu mi je postalo jasno, česa v življenju nočem početi.« Zaposlil se je kot varnostnik. Opravil je šolo za reševalca iz vode in svojo priložnost našel na različnih kopališčih – na celjskem bazenu, v termah v Podčetrtku, Ankaranu in Portorožu ter še kje. »To je bil neke vrste prelomen čas, tudi čas, ko smo vstopali v Evropsko unijo. Od prihodnosti smo vsi veliko pričakovali. Ampak vse skupaj se je izkazalo za iluzijo, v kateri se nisem videl. Znašel sem se na točki, ko sem si moral odgovoriti, kaj hočem od življenja, kje se vidim.« Čutil je, da ga kliče tujina, čeprav je bilo vse skupaj v povsem zamegljenih obrisih. Med možnostmi, ki jih je takrat imel, je bil prvi let takrat naključno usmerjen na sever. Odločil se je, da bo za nekaj dni obiskal prijatelje, ki so prav takrat bivali na Islandiji. »Na frankfurtskem letališču sem si kupil sendvič in se zastrupil. Na letalo sem sedel na smrt bolan, počutil sem se grozno.« Po pristanku na letališču v Rejkjaviku se je vse skupaj čudežno spremenilo. »Na stranišču sem spil ogromno vode. Ko sem stopil na prosto in vdihnil svež zrak, se mi je zdelo, da sem prerojen. Bilo je, kot bi stopil v drug svet. Šele kasneje sem izvedel, da je na severu tudi v resnici več kisika v zraku.«
Kovanec sreče v gejzirju
Morda je bil le simboličen splet naključij, ampak od tistega trenutka se je zdelo, da je končno zdrsnil v svoje čevlje. »Vse je bilo veliko bolj jasno. Okrog mene je bil svet, ki ga je bilo vredno videti in spoznati.« Ena prvih točk, ki jih je v mestu obiskal, je bilo kopališče. Kot reševalec iz vode si je hotel ogledati, kako na Islandiji deluje ta služba. Ko mu je ženska na recepciji – prav tako priseljenka z Balkana – v polomljeni angleščini razložila, da ravnokar iščejo novega reševalca, je začel iskati skrito kamero. A je ni bilo. V resnici mu je uredila razgovor. »Islandija ima vsega skupaj 340 tisoč prebivalcev. Na javnih kopališčih niso vajeni tisoče obiskovalcev hkrati. Ko sem direktorju na spletu pokazal nekaj kopališč, kjer sem delal, je bil prevzet.« Nekaj dni kasneje je Gregor s prijatelji obiskal največje islandske naravne znamenitosti. »Bili smo ravno pri gejzirjih. V enega ljudje mečejo kovance za srečo. Svojega sem pospremil z mislijo, da je Islandija zanimiva dežela in bi res rad delal tam. Vem, da je težko verjeti, ampak v istem trenutku, ko sem kovanec frcnil s prsta, mi je zazvonil telefon. Da lahko pridem, ker je služba je moja, sem slišal na drugi strani. Lahko si mislite, s kakšno vnemo so moji prijatelji začeli stikati za kovanci po svojih žepih,« se zahahlja sogovornik.

Kako je Gregor Vajdič postal osebni voznik holivudskih zvezd, lahko preberete v Novem tedniku 11. januarja 2018.