Vgradnja dvigal: za lažji korak v prihodnost

9:59

Že leta in leta se v družbi poudarja, da se populacija stara. Starejših je vedno več. Živijo tudi v večstanovanjskih stavbah, kjer je več nadstropij, pri čemer ni dvigal. Selitev pri vseh, ko pridejo starost, bolezen in težave pri hoji, seveda ni mogoča. Ponekod se tako etažni lastniki odločajo za vgradnjo dvigal in dvižnih ploščadi, toda pogosto se ustavi pri pridobivanju soglasij. Logično – a ne vedno razumljivo – je, da nekdo, ki živi v pritličju, dvigala ne potrebuje. Ker je v tem primeru potrebno stoodstotno soglasje, se ostali, ki bi dvigalo radi imeli, lahko obrišejo pod nosom zaradi nekaterih posameznikov.

V tiskani izdaji Novega tednika objavljamo primere dobre prakse na Celjskem, višino stroškov pri vgradnji dvigal, čas, v katerem se naložba lahko izvede in načine, kako do dvigala v večstanovanjski stavbi tudi brez 100-odstotnega soglasja etažnih lastnikov.

Razpravo o vgradnji dvigal v večstanovanjske stavbe je tudi na ravni države odprl župan Mestne občine Velenje Bojan Kontič. Na Ministrstvo RS za okolje in prostor je pretekli teden naslovil odprto pismo, v katerem je opozoril, da bi morala država omogočiti nižjeodstotno soglasje etažnih lastnikov. S tem je tudi potrkal na vest tistim, ki že leta spreminjajo stanovanjsko zakonodajo, ki je včasih tako toga, da že kar boli. A rešitve kljub temu obstajajo. Preverili smo, kakšne.

 

dav
dav

»Za zagotavljanje univerzalne graditve in uporabe objektov, ki so že zgrajeni, lahko država ali lokalna skupnost za ta namen prispevata javna sredstva, kadar to presega finančne zmožnosti lastnika ali uporabnika objekta,« navajajo na Ministrstvu RS za okolje in prostor.

Nekateri tudi zlonamerno ovirajo naložbe

Direktor Zbornice za poslovanje z nepremičninami Boštjan Udovič se strinja, da se bo moralo na področju naložb, kakršna je vgradnja dvigal ali dvižnih ploščadi v stanovanjske stavbe z manj nadstropji, nekaj premakniti. Ne le zato, ker je v teh stavbah morda več starejših, ki so stanovanje kupili že pred desetletji, ampak zaradi splošnih potreb prebivalstva.

Te naložbe so dokaj zapletene, tudi zaradi pridobivanja gradbenega dovoljenja in zaradi analiz, ali izvajalci dvigalo v določeno stavbo sploh lahko vgradijo glede na njene zmožnosti. Udovič omenja, da je pridobivanje stoodstotnega soglasja le ena od ovir. »Menim, da bi moral veljati nižji odstotek soglasja tudi za ostale podobne naložbe v stavbo. Praksa namreč kaže, da je stoodstotno soglasje izredno težko pridobiti. Na drugi strani mora biti urejeno tudi pravno varstvo tistih etažnih lastnikov, ki se z določeno odločitvijo ne strinjajo.«

»Tudi etažni lastniki, ki se z vgradnjo dvigala ne strinjajo, saj živijo v pritličju ali prvem nadstropju in menijo, da ga ne potrebujejo, morajo biti solidarni. Gre za naložbo v stavbo, kjer bivajo tudi oni. Enako je pri naložbah v obnovo strehe stavbe. V primeru dvigal se z vgradnjo ponavadi strinjajo tisti, ki živijo v višjih nadstropjih, v primeru druge naložbe v stavbo pa bo morda imel interes nekdo ravno iz prvega nadstropja ali pritličja. Gre za učinkovito upravljanje s stavbami, kjer je solidarnost pomembna,« je jasen Udovič.

Da bi pri vgradnji dvigal v stanovanjske stavbe nekaj denarja lahko primaknile država ali občine, je možno, pravi Udovič. »Na ta način so bila ponekod urejena parkirišča z zapornico. Kdo bo sofinanciral, je odvisno od tega, kakšen interes je. Če država uvidi, da gre za večji interes, lahko omogoči določena sredstva z razpisi. Enako lahko storijo tudi občine, če zaznajo, da bi bilo za lokalno skupnost to dobro.«

Več podrobnosti v osrednji temi v tiskani izdaji Novega tednika. 

SIMONA ŠOLINIČ, LEA KOMERIČKI KOTNIK

foto: LKK, Pixabay

banner-ntrc-martinovanje

Deli