Viki Grošelj: »Na smrt prijateljev v gorah se nikoli ne navadiš.«

13:32

Alpinist, športni pedagog in gorski reševalec Viki Grošelj je Slovenec z največ preplezanimi osemtisočaki in prvi Slovenec, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove celin. Od 14 osemtisočakov je stal na vrhu desetih. Je nekakšna »govoreča« alpinistična enciklopedija, vse himalajske vzpone je združil v knjigi 40 let mojih soočanj s Himalajo. V »bivališče snega«, kar Himalaja v sanskrtu pomeni, se je prvič podal pri 23 letih. Bil je član ekipe, ki je osvojila prvi osemtisočak, 8.463 metrov visok Makalu. V teh dneh praznuje 50 let, odkar se je prvič srečal s klasičnim alpinizmom.

_L3U4068Leta 1975 ste slovenski alpinisti osvojili prvi osemtisočak in leta 1979 tudi Everest. Zakaj toliko let kasneje?
Ko so bili Nepalci pri volji in so izdali dovoljenje Jugoslaviji za vzpon, smo lahko stopili na najvišji vrh. To so bili časi, ko je bilo dovoljenje za vstop na goro bistveno težje dobiti kot zdaj. Vedeli smo, da ga kmalu zatem ne bomo dobili, zato smo dali vse od sebe, da smo vrh res osvojili. Odprava je bila sanjsko lepa, zanimiva in naporna. Takrat smo v Himalaji poskusili z nečim novim, prvič smo preplezali zahodni greben, kar je dalo odpravi še dodatno vrednost. Lahko namreč splezaš na veliko vrhov, a če smer ni nekaj novega, potem v svetovnem merilu ni opažena. Še danes je ta naša smer ena najtežjih smeri na vrh sveta, kar je dodatno dober občutek.

Pred časom smo uživali ob filmu Everest, kjer smo videli, da je življenje v baznem kampu podobno skoraj udobju v dolini. Je to resnično?
To je dejstvo, s tem komercialne odprave pridobivajo stranke. Nisem se mogel načuditi preprogam na dnu šotorov, kavarnici v sredini baze, pekarnici. To je del razvoja. Tudi mi smo si pod Everestom poskušali narediti čim bolj udoben prostor za bivanje in počitek. Razlika med klasičnimi in komercialnimi odpravami je, da smo mi plezali vse zahtevne smeri prvi in smo pripravili poti za šerpe, ki so bili le pomoč pri nošnji opreme. Zdaj je drugače, obratno. Šerpe vse pripravijo, da se lahko njihovi gorniki sprehodijo do vrhov.

V omenjenem filmu vodja odprave jasno pove, da ljudje nismo narejeni, da bi se gibali na višini boeinga 747.
Stare teorije pravijo, da bi naj bila višina približno osem tisoč metrov smrtna cona. Nad to višino se celice zaradi pomanjkanja kisika naj ne bi obnavljale več, ampak samo še odmirajo. Tako da v nobenem primeru ni prav zdravo biti preveč tam zgoraj. Včasih se je bilo temu nemogoče izogniti, sam imam kar deset noči prespanih na višini osem tisoč metrov, a mislim, da to ni slabo vplivalo name. Še vedno lahko povem kakšen enostaven stavek, ne da bi se mi zatikalo (nasmeh).

BARBARA GRADIČ OSET

Foto: GrupA

Več o življenju vrhunskega alpinista si preberite v zadnji številki Novega tednika!

Deli