Volja do življenja je prvi pogoj za svetlobo v novem dnevu

Viljem Kregar ob izidu svoje knjige Kako mi je uspelo premagati raka na debelem črevesu

12:37

Po vseh merilih ima za sabo lepo in uspešno življenje. Njegov knjižni prvenec opisuje življenjsko zgodbo fanta, ki je od revnega »knapovskega« otroka napredoval do direktorja in učitelja. Pri dopolnjenih osemdesetih letih se je začel zavedati, da je naš čas omejen in da so zdravstvene težave pač del življenja. A diagnoza rak ga je vseeno hudo udarila. Razum ga je prepričeval, da je konec, a srce se z njim ni hotelo strinjati.

Vili Kregar, pisatelj, učitelj,.. - 15.2.2019 poslana na NT
Vili Kregar je v osnovi srečen človek. Če odmislimo operacijo na srcu in menjavo srčne zaklopke pred petimi leti, v življenju ni bil nikoli zares bolan. Še več. Kot pravi, se pri dopolnjenih 82 letih pravzaprav ne spomni, da bi ga sploh kdaj kaj bolelo. Pri osebni zdravnici se je torej znašel bolj iz preventivnih razlogov kot zaradi resne potrebe. A vendar so krvni izvidi zdravnici zbudili sum, da je nekaj narobe. Zaloge železa v krvi so bile nenavadno nizke. In namesto da bi mu predpisala železov preparat in ugasnila simptom, je hotela izvedeti vzrok teh telesnih sprememb. »Poslala me je na rentgen pljuč in ultrazvok trebuha. Nič ni bilo videti. Na kolonoskopiji pa so odkrili rakasto tvorbo,« se spominja Kregar. Spoznanje, da ima raka, ga je nepričakovano težko zadelo. »V moji glavi je bil rak sinonim za smrt. Vsi, ki sem jih poznal in so imeli to bolezen, so umrli. Tudi v moji družini je bilo tako. Pomislil sem, da lahko grem domov in preprosto počakam, da bom umrl.«
»Vsemu bomo kos«
Vilijeva tri dekleta – žena, hči in vnukinja – niso bila pripravljena tako hitro obupati. Podarila so mu uokvirjen rebus »vsemu bomo kos«. In ko se je nekoč ravno zagledal v ta napis, je k njemu prisedla 14-letna vnukinja. »Dedi, to so danes rutinske operacije. Ne boj se, vse bo še dobro. Tako mi je rekla, meni pa se je za malo zdelo, da me mora otrok bodriti. Nekaj volje do življenja pa vendar še imam,« se zasmeje sogovornik. S samopomilovanjem je opravil. Tudi drugo zdravniško mnenje je bilo enako neizprosno kot prvo. Edina možnost je bila operacija, po potrebi še podporne terapije. »Pred pregledom sem bil tik pred odhodom na potovanje. Zdravnik mi je pot odsvetoval, ampak počutil sem se zdravega in v resnici nisem videl razloga, da bi se odpovedal Italiji in doma čakal v negotovosti.« Bilo je prijetno potovanje, ki si ga z vprašanjema kako in zakaj ni pustil greniti. »Imam krasno sposobnost, ki bi jo rad prenesel še na ženo, ampak ne gre prav dobro,« se smeje. Sam sem znal težke misli vedno popolnoma odriniti. Nobene koristi ni od njih. Kasneje sem svojo knjigo poslal tudi nekaterim sopotnikom s tega potovanja. Vsi so se čudili, kako niso ničesar opazili, saj se za mano ni vlekel noben oblak depresije in žalosti.«

Vili Kregar, pisatelj, učitelj,.. - 15.2.2019 poslana na NT

»Najbolj me je prizadela diagnoza. Rak. Bil sem prepričan, da to pomeni smrt. Tudi v moji družini je kosil rak. Ob vsem tem sploh nisem imel občutka, da sem bolan. Nič mi ni manjkalo. Zavest, da je konec, je bila zato še toliko hujša.«

»Slabih novic ni dobro držati v sebi. Bolje je o tem spregovoriti, čeprav diagnoza rak res ni nekaj, s čimer bi se človek hvalil. Ampak konkreten načrt o možnostih in priložnostih lahko v stiski precej pomaga.«

»Vsakdo bi se moral vse življenje izobraževati. Med mojimi študenti so bili v glavnem bančni uslužbenci, trgovke in podobni. Še vedno jih z veseljem srečam. Malokdo se zaveda, kako dostopne so šole ob delu. Blizu so in šolnina je znosna.«

»Glede na to, da sem prvo knjigo napisal na pisalni stroj, sem danes še in še hvaležen, da sem se naučil uporabljati računalnik. V digitalnem svetu nisem zelo domač, strani na Facebooku na primer nimam, drugače pa mi računalnik res zelo prav pride.«

»Verjamem, da imam angela varuha. To se mi je že večkrat potrdilo. Vsebina knjige dokazuje, da mi je na tej poti ob strani stala tudi cela vrsta zemeljskih angelov.«

SAŠKA T. OCVIRK
Foto: SHERPA