»Vsak, ki je imel kdaj žival, ve, da gre za čuteča bitja«

14:36

Med sorodniki je od malega veljala za nekoliko čudno, ker je reševala živali. Mama in oče sta jo sicer podpirala, medtem ko širšega razumevanja ni bilo veliko. Za vedno si bo zapomnila poletja pri babici in dedku sredi srbskih gozdov, kjer je pomagala pasti koze in ovce ter se je srečala v volkovi in medvedi. Tudi dedek je bil malo poseben, bil je zaščitnik divjih živali in to v časih, ko je država plačevala za vsakega ubitega volka. Enkrat je rešil mladega volka, ki so mu ubili mamo. Čez čas ga je spustil nazaj v naravo, sobivanje z njim pa je bila edinstvena priložnost, da je Nevenka Lukić Rojšek spoznavala značaj teh živali.

»Moj otrok tega ne bo nikoli doživel,« pravi z obžalovanjem, zato se trudi, da bi 7-letnemu Levu omogočila čim pogostejše bivanje v naravi in spoznavanje njenih čudes.
Ker ima skrben in ljubeč odnos do živali na nek način zapisan v genih, ne čudi, da se posveča nemočnim, zlorabljenim in ogroženim živalim ter skuša biti njihov glas pri prizadevanjih za bolj humane življenjske razmere.

2002_1116_031813AA
Celjanka, ki zadnja leta živi v Ljubljani, je otroštvo preživljala na Hudinji, se nato odločila za Gimnazijo Celje – Center, se vmes spogledovala z novinarstvom, ko je delala tudi v naši medijski hiši, in se nazadnje odločila za študij politologije. Zdaj je »svobodnjakinja«, strokovnjakinja za trajnostni razvoj in področje zaščite živali in gozdov. Že nekaj let je članica Društva za dobrobit živali AniMa, ki mu pomaga po strokovni plati. Prav to društvo je v komaj mesecu zbralo več kot 11 tisoč podpisov za prepoved uporabe pasjih verig pri nas. Zdaj si z drugimi društvi za dobrobit živali v Sloveniji prizadeva za uzakonitev dikcije, da je žival čuteče živo bitje. Bori se proti streljanju volkov in medvedov in med mladimi v šolah širi znanje o primerni skrbi ter odnosu do živali. Pri tem ji pogosto pomagajo njene živali: psa, maček, morski prašički, želva, gekon … Vesela je, da jo zadnje čase kot poznavalko področja vabijo v različne organe. »Prostovoljno delo in ves trud sta se obrestovala,« pravi. Ukvarja se z različnimi projekti, zadnja leta tudi v okviru Svetovnega sklada za divjino (WWF).
Pot do tega zagotovo ni bila povsem enostavna …
Po študiju sem se najprej zaposlila v podjetju, kjer sem se ukvarjala s trajnostnim razvojem. Pri nas o tem takrat še ni bilo veliko govora in tudi moja diploma s tega področja je bila takrat nekaj posebnega. Vrsto let sem se ukvarjala s strategijami trajnostnega razvoja, osredotočila sem se na regionalni razvoj z upoštevanjem vplivov na okolje. Veliko sem delala tudi za Hrvaško in strategija trajnostnega razvoja za otok Krk je še vedno aktualna. Takrat sem se srečala tudi s problematiko medvedov in divjih prašičev na otoku. Zanimivo je bilo, ko smo ugotovili, da divji prašiči tja priplavajo zaradi hrane.
Dolgo sem delala v Mestni občini Ljubljana v sektorju za razvojne projekte, sodelovala sem pri največjem evropskem projekta za čistejši zrak v mestih. Delala sem neposredno z Evropsko komisijo in sem se pri tem zelo veliko naučila. Nato sem zanosila in rodila. Ponudili so mi mesto v Evropski komisiji v Bruslju, a se zaradi otroka nisem mogla odločiti za odhod. Dve leti sem nato ostala doma z otrokom. Nato sem se začela ukvarjati kot prostovoljka z različnimi projekti. Ljubezen do divjih živali in ogroženih vrst se je okrepila, ko sem videla, kaj se dogaja.
Je za živali pri nas poskrbljeno bolje ali slabše kot drugod?
Glede na države tretjega sveta smo na boljšem glede položaja živali in odnosa do njih. Določene svari smo uredili, vsaj glede zavrženih živali in zavetišč. Psi pri nas ne tavajo po cestah. Glede na ostale evropske države pa zelo zaostajamo in Evropska komisija nas opozarja, da nas bo kaznovala, ker še nismo uredili nekaterih stvari. Na eni strani opažam pretirano skrb za hišne ljubljenčke, na drugi strani zanemarjanje. Primeren odnos bi morali imeti ljudje tudi do živali, ki jih gojijo za prehrano, da bi živele v ustreznih razmerah, da bi bile zaščitene pred divjimi zvermi, da med prevozom ne bi trpele … A prostovoljci lahko govorimo, kolikor hočemo. Če država ne stori nič, ni niti pravega nadzora niti kazni. Zato se društva in posamezniki tako zelo borimo, da bi se v Stvarnopravni zakonik zapisalo, da so živali čuteča živa bitja, da jih ne bi obravnavali kot stvari. Na isti dan, ko poslanci niso sprejeli tega predloga, so sprejeli resolucijo o kmetijstvu in 20 milijonov evrov bo šlo za spodbujanje kmetij, ki prodajajo te živali. Društva že vrsto let opozarjamo, da je določilo o živalih kot čutečih bitjih del evropske zakonodaje in da bi s tem le sledili dobremu zgledu.

TC, foto: GrupA, osebni arhiv

Več v tiskani izdaji Novega tednika

DL3U4466

 

Deli